Danes sva s kolegom šla ogledat rabljenga Leona, ki je imel solidne karakteristike za še bolj solidno ceno. Skoraj prelepo je bilo, da bi bilo res. Žal se je to kaj kmalu potrdilo, saj je Rudi, ki ima precej avtoličarskih izkušenj videl dosti popravkov na laku. In to kljub temu, da je prodajalec trdil, da bivšega lastnika pozna in da ni bilo avtu nič. Peljemo se na testno vožnjo, kjer nama je prodajalec razkazoval Maribor, namesto da bi govoril o avtu. Z Rudijem sva se tiho nasmihala in spogledovala v ogledalu. Kmalu se je izkazalo, da se avto pri višjih hitrostih trese. Kr fino trse, a ne zarad ceste.
Že na začetku sva si izpisala številko šasije, da bi pri uvozniku izbrskala zgodovino avtomobila, kar je verjetno prodajalec opazil. Pri pregledovanju servisne knjige sva izrazila še večjo mero nezaupanja do podatkov, zato se je prodajalec odločil, da nama bo izpisal celotno zgodovino avtomobila: “Vidite, mi smo pošteni!” Prijazno sva se zahvalila in zapustila avtosalon. Na poti domov je Rudi ugotovil, da je moral biti avto vsaj trikrat udeležen v prometni nesreči, saj so bili spredni žarometi menjani dvakrat, zadnji pa enkrat, vključno z odbijači in blatniki.
Ni kaj, kar lepa zgodovina avta, kateremu se ni nič zgodilo in je bil servisiran izključno pri avtohiši, ki ga je ponujala. Da prodajalec lastnika osebno pozna in ne ve točno, kako se piše, sploh ne govorimo.
- aly -

