Fotopis – Slovenska obala

Včeraj me je zbudil klic s spodnjega nadstropja: “Kaj si se zaspal?” “Ne, nisem!” je sledil moj bliskovit odgovor, kateremu je isti trenutek sledilo spoznanje, da sem budilko nastavil na eno uro prepozno. Sreča večja kot pamet, časa je še dovolj, gremo. Po slabih 40 kilometrih, od česa jih je gotovo deset brez asfalta (skoraj identično stanje je na relaciji Planina pri Sevnici – Sevnica že kar vrsto let) sem že na dogovorjenem mestu. Matjaž in Maja sta že pripravljena in že pičimo proti Obali.

Kmalu nas pozdravi portoroški zaliv s kopico hotelov. Večina jih je urejenih, da se reče, nekaterim pa se vidi, da so njihovi časi mimo. Sprehod ob obali nas pripelje do Droginega skladišča, kjer ravno raztovarjajo sol z ladje. Njihov sistem ni ravno dovršen, zato je soli dovolj za vse mimoidoče, ki imajo s sabo dovolj veliko vrečo. “Glej ga, gverilca!” mahajoč proti ladji ugotovi Matjaž, zaradi česar je naenkrat postal zelo zanimiv zadek ladje. Če nam pa iz Paname vozijo sol, potem pa naj gre ta globalizacija nekam, kamor svetloba redko posveti. Kakorkoli, sol terja svoj davek tudi na pomolu. Ob vrnitvi nas je v marini čakala lesena turistična barka.

Od tod se povzpnemo na bližnji hrib, kjer se na nekaj sto kvadratnih metrih razprostira zbirka kamnitih skulptur Forma viva. Prostor je zelo zanimiv za ogled, še bolj zabaven pa za fotografiranje, predvsem zaradi zanimivih oblik in raznolikosti kamnin.

Naslednja postaja – Piran. Pristanišče zna ponuditi z marsikatero zanimivostjo, še bolje pa se odrežejo ozke ulice, kjer so tudi najmanjši avtomobili skoraj preveliki, ampak vse gre, če se hoče – na milimeter. Mesto je tako majhno, kot je natrpano, zato hitro dosežeš skrajno točko mesta – svetilnik na rtu Madona. Že slišali za barkovleko? Če ne, imate tukaj primer. Z malo poguma v središču mesta najdeš Trg prvega maja, kjer se je po besedah Matjaža začelo Poletje v školjki. Sonca je v središču bolj malo, še posebej v tem letnem času, zato ga je treba iskati drugje. Seveda Pirana ne morete zapustiti, brez da pozdravite Tartinija in njegov trg. Ko pa se peljete po tem drevoredu, pa sta Portorož in Piran gotovo že za vami.

Četudi smo do Ljubljane prišli po Dolenjki, smo se vračali v smeri Celja, ker si je Maja neizmerno želela trojanskih krofov. Pa tudi Matjaž je bil zmenjen s kolegom v Zagorju za eno kavico in da se nam kasneje pridruži. Kolega je s fešto začel že zgodaj, tako da ga je moral zapeljati Matjaž z njegovim cliom, meni pa je zaupal tako svoj avto kot tudi svojo Majo. Na tem mestu se mu moram zahvaliti za neizmerno zaupanje :] Po prevoženi ozki in razgibani colin-mcrae-rally stezi (stara cesta Zagorje – Radeče) sem zamenjal avto, se zahvalil za nadvse prijetno družbo in se pognal v prah proti domu.

Dodatek: Matjaž je držal obljubo in še sam objavil nekaj fotk.

- aly -