Ena obstranska z Blogresa

Nek trenutek je tempo predavanja na Blogresu malce padel, hkrati z njim pa tudi moj pogled z odra na sedišča Kosovelove dvorane – ustavil se je šele na čudovitih nogah v tekaških copatih eno vrsto tik pred mano.

Z dvigovanjem pogleda je bilo opaziti, da je lastnica precej razgreta in športno napravljena. Je pritekla direkt iz Tivolija (zahvaljujoč Barbari sem vedel za tamkajšnje dogajanje)? Ni pomembno, zanima me le, kako se njene obrane mišice razpotegnejo v nasmeh. Sreča mi ni mila, saj jo med zapuščanjem dvorane hitro izgubim v množici pred mano.

Kasneje, na Crnkovičevi delavnici pa se mi vrat zaskoči (midva pametnjakoviča z Natašo sva izbrala drugo vrsto) na simpatični rjavolaski v pisani oblekci. Med diskusijo Marka z ostalimi sodelujočimi se obračam, da bi locairal govorce, ampak se mi radar prej ali slej zaklene na njo. Po delavnici se zapletem še v krajši pogovor z Natašo, a ko se posloviva, rjavolaske ni več na vidiku.

Kot bloger, ki je vedno z vsem na tekočem, po več kot enem tednu uspem pogledati prispevek z Blogresa na Vesti. Po dobrih štirih minutah spet vidim rjavolasko, ki se predstavi kar s svojo akreditacijsko kartico, s katere se v moj spomin preteče naslov njenega bloga. Ugotovim, da je tudi ona bila tisto soboto na teku v Tivoliju. Ko pa preberem njen prispevek o Blogresu, moram kot amaterski matematik sešteti ena in ena ter presenečen ugotovim, da je rezultat – ena.

Tejka, kot se podpisuje na svojem blogu, pravi, da je najprej šla teč, potem direkt na Blogres, kjer je prvič pritegnila mojo pozornost. Med odmorom za kosilo je skočila v elegantnejša oblačila in drugič zalepila moj pogled nase.

- aly -