Padel pod vpliv misijonarskega vodila?

Zadnje čase sem len, vsaj kar se pisanja bloga tiče. Nekako ne najdem razloga, da bi karkoli napisal. Običajno je na te strani romala marsikatera “zanimivost”, pa naj bo še tako majhna. Mogoče pa se mi je v podzavest usedla misel, da naj kaj napišem le, če imam kaj za povedati, sicer pa naj bom tiho. Nimam česa povedati? Dokaz v tej smeri bi bila dva zapisa kolega Matjaža o dogajanju, katerega priči sva bila oba – on je dogodivščine podoživel s tipkanjem, jaz pa z branjem njegovih vrstic – in nisem imel kaj dodati. Da dokončno preverim hipotezo (da sem padel pod vpliv misijonarskega vodila, t.j. pišem le, če imam kaj za povedati), bom s tem zapisom po svoje predstavil potek zadnjega tedna.

Doživljanje časa je bojda subjektivno in zadnji teden, preživet na Rabu, je to zgolj potrdil. Spominjam se vsega, kar se je dogajalo, ampak brez časovnih značk oz. popolnoma jasnega časovnega sosledja. Občutek za čas človek zgubi, ko neskončno uživa, kajne? Gotovo smo se, jaz in Saša v enem (s klimo) in Matjaž ter Maja v drugem avtomobilu (brez klime), najprej pripeljali do mesta bivanja (klik na fotke za povečavo):

Gre za rt nasproti mesta Rab, med zalivoma Padova I. in Padova II. Rt se ponaša z zelo ozko betonirano plažo, ki hkrati služi tudi kot cesta, zato adrenalina pri vožnji do apartmajev ne manjka. Apartmaji se, kot je razvidno s fotografije, nahajajo na hribčku, ki se strmo vzpenja nad obalo, zaradi česar dostava prtljage z avtomobilom iz le-teh iztisne vse konje, ki jih poganjajo. Še bolj vroče človeku postane, ko se s plaže zapelje v uličico, ki je le pol metra širša od avtomobila, da bi dosegel parkirni prostor. Ta ni večji od našega vrta, ima pa prav tako visoko betonsko obrobo, kot dodatek pa še nekaj obrezanih dreves raztresenih po sredini – za lažje manevriranje pri parkiranju. Po dvigu telesne temperature zaradi tesnega parkiranja se prileže ohladitev na terasi apartmaja, na katero meče senco baldehin z izdatno pomočjo borovcev. Da, zaradi njih se vidi zgolj del strehe apartmajev in pa satelitska antena. Rt je s pomolom in valobranom v eni osebi povezan (oz. prekinjen?) z otočkom, ki smo mu zaradi njegove oblike nadeli ime Suza (fotodokaz kolega Matjaža). Kako zgleda opisano področje, se najlepše vidi z najvišjega zvonika (izmed štirih) prijetno stisnjenega mesta Rab:

Skozi prekinjen del pomola/valobrana vozijo najrazličnejše barke, a pri tovorjenju prtljage z blazino za preživljanje popoldnevov na Suzi je bilo potrebno najbolj paziti na taksije, ker so domačini izredno samozavestni in posledično tudi zelo hitri kapitani. Seveda je ta prehod za ladje bil vitalnega pomena za to, da smo se v otok zaljubili na prvi pogled. Velika večina turistov (v pravem pomenu besede) si ne upa tovoriti ničesar čez umetni preliv, zato kljub majhnosti otoka ni na njem težko najti samotnega kotička. Našli smo ga, in to kakšnega! Na vrhu nekje sedemmetrskega klifa, ki je povrhu poraščen z nekaj trave, ki se razgubi v senci pod borovci in se prelije v podlago z dolgimi iglicami. Polodprta lokacija nudi tako sonce kot senco, tako pihanje vetra kot zavetrje, pri tem pa ne skopari z razgledom. Voda za ohlajanje je le nekaj korakov stran, odveč so le skale pod klifom, ki onemogočajo skoke direktno v vodo. Še vedno pa je mogoča pot v obratni smeri, t.j. plezanje od obale proti vrhu, kar sva z Matjažem uspešno preverila. Na zahodni strani Suze se v višave vzpenja svetilnik, ki vsak večer mežika svojemu prijatelju v Rabu:

Od svetilnika vodijo od morskega zraka zdelane stopnice (fotodokumentacija kolega Matjaža) do pomola, ki sva ga, v navezi s svetilnikom, klifi, borovci in drugim rastlinjem, s Sašo izkoristila za pravi polprofesionalni fotošuting. Privlačnih lokacij je na Suzi toliko, da sta punci ugotovili, da je otok kot izvzet iz zgodbe o Petih prijateljih. Hitro smo se lotili raziskovanja, vendar kot je že ugotovil Matjaž, nam vseh skrivnosti ni uspelo razvozlati (še najbolj je duhove buril zaklenjen svetilnik). Gotovo je za naš neuspeh bilo krivo to, da nam je (kljub temu, da je sestava skupine glede na spol ustrezala slavni peterki) manjkal štirinožni prijatelj. Če že nismo mogli splezati na svetilnik, smo se pa potegnili na že omenjeni zvonik, ki je lepo viden na prejšnji fotografiji. Seveda to opravilo ni bilo ravno trivialno, saj so nekateri člani naše druščine ob plezanju po vedno bolj strmih stopnicah, ki so jih čisto pri vrhu zamenjali klini lestve, potrebovali predvsem močno psihično oporo. Takoj za zadnjim klinom je bilo potrebno potisniti riti skozi lino s površino enega kvadratnega jarda, takoj zatem pa je bil napor vložen v vzpon bogato poplačan:

Če še ostanemo malce romantični, smo ob naslednji podobni barvni shemi lahko uživali na Kamenjaku, najvišjem vrhu otoka. Nekega večera smo se odpravili raziskat hrib z avtom in z namenom, da vidimo, kje bi se lahko naslednji dan peljali z buggyem. Do vrha nekaj čez 400 metrov visoke skale vodi kozja, pardon, ovčja cesta, ki je naravnost idealna za srečanje osebnega vozila in kombija. Tako se manjšemu ni potrebno ritensko umikat navzdol do prvega “izogibališča”. Ampak vsakršen pretres je bil umirjen z evforičnim mahanjem upokojencev iz kombija. Na vrhu je, gotovo na najlepši razgledni točki otoka, postavljeno gostišče:

Raziskovanje klančin se je izkazalo za uspešno, vendar našega načrta nismo mogli uresničiti, saj nam je izposojevalec buggyev takoj naslednji dan pobegnil na Pag. Baraba. No, zato smo se morali zadovoljiti s cestnimi skuterji (čebelico sem vozil prvič in moram priznati, da ni posebej težko hitro privaditi se na njeno brenčanje), s katerimi smo raziskali precej divji vzhodni del otoka. In prav zares smo ga raziskali. Po tem delu, Kamporju, se razprostira nacionalni park in edina vozila, ki jih spuščajo vanj, so takšna brez motornega pogona, tako da smo naleteli na ogromno slepih ulic oz. ramp z nepopustljivimi vratarji. Po precej prevoženih kilometrih nam je razgretim le uspelo najti zaliv, kjer smo se uspeli ohladiti. A nismo uporabljali samo cestnih prevoznih sredstev. En dan nas je pot vodila v Lopar na t.i. rajsko plažo:

V čofotalniku (topla, nizka voda, mivka) se nismo uspeli primerno ohladiti, zato smo najeli pedalinčka in se tri ure vozili okrog bližnjih otočkov, čeri ter se po toboganu spuščali v prijetno hladno vodo. Največ sva gonila kavalirja, vendar sta v končni fazi večje bolečine utrpeli punci, ker sta morali plezati na suho brez pomoči lestve, ki so jih, začuda, vsi ostali pedalinčki imeli. Vendar je ni reči, ki je morska voda in zrak, sonce, ter nekaj nežnosti in prijaznih besed ne bi pozdravili. Tudi ob nečem tako razburljivem in napornem kot je nekajkilometrsko veslanje v kajaku ne. Sprva smo imeli hude pomisleke glede bočne stabilnosti naših dveh plovil in smo se vztrajno postavljali prečno na valove. Kmalu pa smo ugotovili, da na ta način le zajameš vodo v čoln in posledično dobiš večji ugrez in težje veslaš. Z mislijo “kaj nam pa je lahko hudega” se nismo več ozirali ne na naravne (veter) ne na umetne (ostala plovila) valove in se zapodili okrog Rta Frkanj vzhodno od mesta Rab:

Močno, že skoraj opoldansko sonce se je spravilo nad nas (posebej Sašo, ki se je je loteval vedno hujši glavobol), zato smo bili primorani najti mesto, kjer bi se lahko zasidrali. Kaj takega na tako razgibani obali, kot je vzhodna rabska, ni nikakršna umetnost. Kaj hitro smo čolne potegnili na suho, si malce ohladili glave v senci borovcev na prodnati obali, potem pa splezali preko obalnih skal v vodo s sinjemodrim dnom. Tako kot je v tistem trenutku prijala morska kopel – še nikoli tako! Vendar voda ne služi nujno le za ohladitev in sprostitev, lahko tudi igra vlogo blažilca pri padcih. Padcih z igral v nekakšnem vodnem parku (Matjažev foto dokazni material). Plezanje po kakšni šestmetrski ledeni gori je bilo bolj v domeni moškega dela odprave, prav tako skoki z nje. Občutki pri skokih so zelo zanimivi, saj se je potrebno odgnati z zelo nestabilne površine (pravzaprav zračne blazine). To se še posebej pozna pri skokih na glavo, kjer je bilo potrebno biti ekstremno previden, če nisi želel preizkusiti razbijanja površinske napetosti vode s hrbtom ali obrazom. Pa tudi voda ni bila ne vem kako visoka, tako da sem se pri enem skoku z rokami celo dotaknil tal. “Gremo raje na trampoline in na Moonwalk!” Trampolina sta povezana z dolgim valjem, ki je prosto vrteč po svoji osi. Cilj je prečkati valj in končati suh na drugi strani. Po ne vem koliko poskusih nam kaj več kot prijeti se za rob druge strani in čofniti v vodo ni uspelo, čeprav smo neprestano izboljševali tehniko prečkanja (čim višja hitrost, rahlo pokrčene noge, suhi podplati…). Najbolj zanimivo pa je bilo guncanje na polkrožnih gugalnicah. Štirisedežnica zahteva preveč koordinacije vseh sodelujočih (punce so se raje prepuščale užitkom kot poganjale gugalnico), zato smo se raje izmenično posluževali dvosedežnice. Na njej je igrala povsem druga pesem in po vokalih, ki so uhajali iz ust punc, je mogoče sklepati, da so se neizmerno bolj zabavale, čeprav tudi nama ni bilo ravno dolgčas. Pravzaprav smo bili tako navdušeni, da smo zadevo ponovili še v obliki nočnega kopanja, ampak je lastnik izrazil silovito nestrinjanje z uporabo njegovih napihnjenk ponoči, tako da nam je ostal edino beg v sosednji zaliv.

Poleg vseh teh norij pa smo počeli veliko bolj “odrasle” stvari. Npr. vsi smo se marsikaj naučili, še največ na področju gastronomije. Še posebej velja to za moški del, saj sva z Matjažem do tega dopusta bila bolj teoretika. Sploh pa sva se držala načela, da če nekaj ne znaš, ti tistega pač ni treba postorit. Ampak sredi dneva, ko so oni na Sončni upravi najbolj metali na ogenj, je bil idealen čas za pripravo kosila in vsi smo imeli neverjetno veselje do priprave kosila, tako da smo si vse dneve sporazumno porazdelili naloge in je bilo vse neverjetno hitro in okusno pripravljeno, profesionalno servirano, z užitkom pojedeno (kar je ostalo, ni dočakalo konca večerje) ter natančno pomito. Teorije včasih res ni tako težko preliti v prakso, kajne? Ko pa se je ob večerih prijetno shladilo, pa smo večkrat mahnili ob obali okoli rabske marine v mesto. Dogajanja v mestu ne manjka: ne ponudnikov raznoraznega materiala po mestnih ulicah, manjših uličnih nastopov, glasbenih in slikarskih umetnikov ter kavarn, manjkala ni niti sobotna poroka! Tako se iz mesta ni imelo smisla vračati pred trdo temo, torej na prehodu enega dneva v drugega:

Ob vsem naštetem ni manjkalo tako plitkih kot globokih debat, smeha, lepih občutkov, timskega vedenja, prilagodljivosti in vsesplošne prijaznosti in ustrežljivosti. Ugotovili smo, da smo bili enkratna ekipa in da bomo zadevo v podobni obliki vsekakor ponovili:

Pravno obvestilo: Zgornje besedilo vsebuje veliko pretiravanja. Seveda, če nisi mona (mona v primorskem smislu: “Ma kej si ti mona?”).

- aly -