Kje ga je polomil Branko Gradišnik?

Bojda je vsaka reč za nekaj dobra. Dejstvo, da je Branko Gradišnik uradno zaprl svoj blog, bo zame potemtakem dobro v smislu, da se bom lahko posvetil ostali objavljeni vsebini pod protokoli htta:// do httk://, ki je do sedaj zavoljo rednih objav in pomanjkanja časa v večini izvisela. Vendar to ne more niti približno odtehtati rednih, zanimivih objav, od katerih me je čisto vsaka vsaj enkrat nasmejala in mi servirala nov pogled na kakšno reč. Prepričan sem, da še zdaleč v tem nisem sam. Tega se gotovo zaveda tudi Branko, zato je moral imeti zelo dober razlog za opravljen korak.

V katerem tiču torej grmi zajec¹? Branko ugotavlja, da “se je blog, ki je bil namenjen promoviranju moje knjige — brez tega ga ne bi bil nikoli odprl — neopazno sprevrgel v nekaj povsem tretjega”. Opazil je, da o knjigi ni objavljal več ničesar, prav tako ni bilo na to temo nikakršnih komentarjev. Priznava, da ga je prehitro obsedla gostoljubnost (“v hišo prihajajo gostje in je treba gostom tudi s čim postreči”), tako da je zavil z začrtane poti. Tako, na žalost, tudi komentatorji nimamo izhodišča, da bi se posvetili knjigi. Ampak zakaj ni gostom stregel z domačimi specialitetami, t.j. témami iz knjige? Surovin bi imel več kot dovolj in na ta način bi v vodo redno metal svoje trnke in bi tako ujel veliko več rib kot pa z enim velikim na začetku! Zakaj tega ni storil, čeprav bi bil gotovo sposoben takšnega ribolova? Kot sam pravi, se mu to “ni zdelo spodobno. Izšli so vsi trije deli, čas bi torej bil, sem si mislil, da začno o knjigi pisati drugi”. Gotovo se Branko zaveda, kako težko je napisati nekaj malega o tako vélikem delu (da poveš kaj novega!), a to vseeno pričakuje od svojih obiskovalcev. Ravno v tej točki bi lahko prišla do izraza ena glavnih prednosti bloga – povratni odziv v obliki komentarjev. Branko bi vrgel trnek v obliki neke téme iz knjige, s čimer bi, prvič, omogočil tistim, ki so prebrali knjigo in bi poznali ozadje, da izrazijo svoje mnenje, poglede, vtise in izkušnje, ter drugič, z isto vabo lovil potencialne bralce, ki bi tako hitro ugotovili, če je v knjigi kaj zanimivega zanje.

A to so vse hipoteze. Kako torej dalje? Zaprtje bloga se mi kljub vsemu ne zdi najboljša rešitev. Prevelik vložek energije v njegovo ustvarjanje bi lahko Branko omejil z vsebinskim targetiranjem zgolj (potencialnih) bralcev knjige, na ostale goste pa bi lahko mirno pozabil (roko na srce, teh je večina, ampak Branku se ne gre za priljubljenost bloga, ampak knjige). Skrbi, da bo knjiga potonila “v neobstoj”, metanje puške v koruzo ne bo odpravilo. Prav tako ne tarnanje v smislu “pišem vse sorte, o tem, kar me res muči in zaradi česar sem blog sploh odprl, pa niti ne muksnem”. Kaj torej Branku preprečuje, da bi blogal o tem, kar ga zares muči, ko pa je svojo največjo muko tako briljantno prelil na papir?

Branko si je želel čim bolje spromovirati svojo knjigo. Spromoviral ni le knjige, temveč tudi sebe in svojo zgodbo o uspehu. Kljub temu, da ga je založba bolj ali manj pustila na cedilu. Ampak vse, kar si želi (ali morda je želel?), bi mu lahko uspelo še bolje, če bi do konca izkoristil potencial bloga in blogosfere. Mogoče je bitka res izgubljena, a vojna še prav gotovo ne. Še posebej, če Branku knjiga uspeh knjige zares pomeni toliko, kot trdi.

Za konec si bom sposodil enovrstičnico Nikolaja Pečenka, s katero zaključi vsak svoj prispevek v Monitorju: Lahko pa se seveda tudi motim.

Opomba: Fotki sem pobral na blogu Branka Gradišnika, tako da ne vem, kako je z njihovimi pravicami. Menim, da ga dovolj poznam, da on ne bo imel nič proti, v nasprotnem primeru me lahko on ali kdorkoli si lasti pravice, kontaktira preko komentarjev ali pa elektronskega naslova, ki je objavljen na strani O blogu in o avtorju.

1. “Aha, v tem tiču torej grmi zajec!” je bil bojda lapsus (moram ji verjeti na besedo) Alenke Gotar iz časov njenega spikerstva v Hitovi budilki.

- aly -