Okolje združuje blogerje in programerje

Danes je dan, ko se združimo blogerji in diskutiramo o isti temi. Ta seveda ne bi mogla biti bolj aktualna - okolje. Kljub tako aktualni temi in številčnosti blogov (Technorati jih pregleduje preko 100 milijonov, kar je Gartner lani uspešno napovedal, da se bo zgodilo letos) me cifra 15 tisoč združenih blogov v akciji Blog Action Day ne impresionira. Ampak pravijo, da vsak glas šteje, zato bom tudi sam nekaj prispeval na to temo.

Da pa ne bom modroval o nečem, kar ne poznam, naj omenim, da letošnji Imagine Cup poteka ravno na temo kako bi tehnologija postala zaveznik planeta. Gre za vsesvetovno tekmovanje, ki ga organizira gigant Microsoft. IT nadobudneži (predvsem študentje in dijaki) razvijajo svoje ideje na podano temo do te mere, da bi lahko zaživele v praksi. Minus vsega skupaj je dejstvo (seveda ugotovljeno, uradno o tem ni dosti zapisanega), da na predstavitvi idej in rešitev največ šteje poslovni model. Torej kako zadevo tržit in ne zgolj uporabit v korist vsega človeštva.

Letos je Slovenija imela predstavnika v svetovnem finalu kategorije razvoja programskih rešitev že drugo leto zapored in obakrat sta bili to ekipi z naše fakultete (Sparco.NET - 2006, T-Team - 2007). Za drugo leto so organizatorji mnenja, da bi z ustrezno tehnologijo lahko bolje interpretirali okoljske spremembe in jih tudi napovedovali kot posledico določenih človeških dejanj (kar se mi zdi precej utopično glede na to, da imajo meteorologi dostikrat težave že z napovedovanjem vremena za naslednji dan), na podlagi česar bi lažje omejevali kritične posledice. Možnosti je veliko, a po mojem mnenju samo s tehnologijo ni mogoče spremeniti ničesar. Zakaj? Tehnologija obstaja, a so nekateri lobiji premočni (npr. zgodba električnega avtomobila v filmu Who Killed The Electric Car?). Strinjam se, da je potreben premik v glavah ljudi. Premik se dogaja, a potreben je v glavah tistih, ki so že premaknjeni - vidijo predvsem ekonomsko oz. sorodno korist.

- aly -

Tour de Kozjansko - kolesarjenje za blogerje

Ko sem prebral predlog kolega geman-a, sem bil nad idejo takoj navdušen, tako da si ne morem kaj in besedo širim dalje. Da pa dodam vrednost, bom predlog poskušal povzeti. Torej na kratko - za kaj gre?

1. kolesarjenje za blogerje po Kozjanskem
2. krožna tura z začetkom in koncem v Šentjurju
3. tura prilagodljiva spektru zbranih kolesarjev - nezanimivo se izpusti, zahtevno obvozi, predolgo skrajša
4. poskrbljeno za žejo kolesarjev
5. nagrada organizatorja za vse, ki pridejo do cilja

Kaj se bo dalo videti?

1. najlepše urejena železniška postaja v Sloveniji
2. rojstna hiša skladateljev Ipavcev
3. domačija, kjer je bil rojen Anton Martin Slomšek
4. dvorec Jelšingrad
5. Slivniško jezero
   

   
   (vir: destinacije.com)

6. cerkvi na Žusmu
7. zdravilni Grajski vrelec
8. kozjanska avtohtona s slamo krita hiša
9. grad Žusem
10. zdraviliško-turistični kraj Podčetrtek
11. grad Olimje
12. romarsko središče Svete Gore
13. naseldbinski spomenik s prangerjem in najlepši romanski grad na slovenskem - Podsreda
    

    
    (vir: burger.si)

14. kraj skrivne poroke Friderika Celjskega in Veronike Deseniške
15. romarski kraj Kalobje

in še in še. Vozilo se bo kot mačka okoli vrele kaše okrog mojega stalnega prebivališča - po področju, kjer je pred stoletjem in pol strašil razbojnik Guzaj (oz. pravilno Guzej). Guzaj je bil nekakšen kozjanski Robin Hood, vendar včasih še bolj zvit in predrzen od svojega otoškega kolega. O njem je znanih veliko zgodb, prav tako pa svoje prigode poznajo grofje Žusemski in prav vsaka od znamenitosti, ki se bo dala videti. Organizator obljublja od interesa odvisno pripovedovanje le-teh, tako da dolgčas gotovo ne bo. Več informacij: izvirni zapis.

Razbojnik Guzaj ustreljen pozira v proslavo uspešnega zaključka
žandarske akcije proti njemu sredi druge polovice 19. stoletja
(vir: M. Strašek, E. Tiran - Razbojnik Guzaj, Perfekta Celje, 1995)

- aly -

Kje ga je polomil Branko Gradišnik?

Bojda je vsaka reč za nekaj dobra. Dejstvo, da je Branko Gradišnik uradno zaprl svoj blog, bo zame potemtakem dobro v smislu, da se bom lahko posvetil ostali objavljeni vsebini pod protokoli htta:// do httk://, ki je do sedaj zavoljo rednih objav in pomanjkanja časa v večini izvisela. Vendar to ne more niti približno odtehtati rednih, zanimivih objav, od katerih me je čisto vsaka vsaj enkrat nasmejala in mi servirala nov pogled na kakšno reč. Prepričan sem, da še zdaleč v tem nisem sam. Tega se gotovo zaveda tudi Branko, zato je moral imeti zelo dober razlog za opravljen korak.

V katerem tiču torej grmi zajec¹? Branko ugotavlja, da “se je blog, ki je bil namenjen promoviranju moje knjige — brez tega ga ne bi bil nikoli odprl — neopazno sprevrgel v nekaj povsem tretjega”. Opazil je, da o knjigi ni objavljal več ničesar, prav tako ni bilo na to temo nikakršnih komentarjev. Priznava, da ga je prehitro obsedla gostoljubnost (“v hišo prihajajo gostje in je treba gostom tudi s čim postreči”), tako da je zavil z začrtane poti. Tako, na žalost, tudi komentatorji nimamo izhodišča, da bi se posvetili knjigi. Ampak zakaj ni gostom stregel z domačimi specialitetami, t.j. témami iz knjige? Surovin bi imel več kot dovolj in na ta način bi v vodo redno metal svoje trnke in bi tako ujel veliko več rib kot pa z enim velikim na začetku! Zakaj tega ni storil, čeprav bi bil gotovo sposoben takšnega ribolova? Kot sam pravi, se mu to “ni zdelo spodobno. Izšli so vsi trije deli, čas bi torej bil, sem si mislil, da začno o knjigi pisati drugi”. Gotovo se Branko zaveda, kako težko je napisati nekaj malega o tako vélikem delu (da poveš kaj novega!), a to vseeno pričakuje od svojih obiskovalcev. Ravno v tej točki bi lahko prišla do izraza ena glavnih prednosti bloga - povratni odziv v obliki komentarjev. Branko bi vrgel trnek v obliki neke téme iz knjige, s čimer bi, prvič, omogočil tistim, ki so prebrali knjigo in bi poznali ozadje, da izrazijo svoje mnenje, poglede, vtise in izkušnje, ter drugič, z isto vabo lovil potencialne bralce, ki bi tako hitro ugotovili, če je v knjigi kaj zanimivega zanje.

A to so vse hipoteze. Kako torej dalje? Zaprtje bloga se mi kljub vsemu ne zdi najboljša rešitev. Prevelik vložek energije v njegovo ustvarjanje bi lahko Branko omejil z vsebinskim targetiranjem zgolj (potencialnih) bralcev knjige, na ostale goste pa bi lahko mirno pozabil (roko na srce, teh je večina, ampak Branku se ne gre za priljubljenost bloga, ampak knjige). Skrbi, da bo knjiga potonila “v neobstoj”, metanje puške v koruzo ne bo odpravilo. Prav tako ne tarnanje v smislu “pišem vse sorte, o tem, kar me res muči in zaradi česar sem blog sploh odprl, pa niti ne muksnem”. Kaj torej Branku preprečuje, da bi blogal o tem, kar ga zares muči, ko pa je svojo največjo muko tako briljantno prelil na papir?

Branko si je želel čim bolje spromovirati svojo knjigo. Spromoviral ni le knjige, temveč tudi sebe in svojo zgodbo o uspehu. Kljub temu, da ga je založba bolj ali manj pustila na cedilu. Ampak vse, kar si želi (ali morda je želel?), bi mu lahko uspelo še bolje, če bi do konca izkoristil potencial bloga in blogosfere. Mogoče je bitka res izgubljena, a vojna še prav gotovo ne. Še posebej, če Branku knjiga uspeh knjige zares pomeni toliko, kot trdi.

Za konec si bom sposodil enovrstičnico Nikolaja Pečenka, s katero zaključi vsak svoj prispevek v Monitorju: Lahko pa se seveda tudi motim.

Opomba: Fotki sem pobral na blogu Branka Gradišnika, tako da ne vem, kako je z njihovimi pravicami. Menim, da ga dovolj poznam, da on ne bo imel nič proti, v nasprotnem primeru me lahko on ali kdorkoli si lasti pravice, kontaktira preko komentarjev ali pa elektronskega naslova, ki je objavljen na strani O blogu in o avtorju.

1. “Aha, v tem tiču torej grmi zajec!” je bil bojda lapsus (moram ji verjeti na besedo) Alenke Gotar iz časov njenega spikerstva v Hitovi budilki.

- aly -

Ena obstranska z Blogresa

Nek trenutek je tempo predavanja na Blogresu malce padel, hkrati z njim pa tudi moj pogled z odra na sedišča Kosovelove dvorane - ustavil se je šele na čudovitih nogah v tekaških copatih eno vrsto tik pred mano.

Z dvigovanjem pogleda je bilo opaziti, da je lastnica precej razgreta in športno napravljena. Je pritekla direkt iz Tivolija (zahvaljujoč Barbari sem vedel za tamkajšnje dogajanje)? Ni pomembno, zanima me le, kako se njene obrane mišice razpotegnejo v nasmeh. Sreča mi ni mila, saj jo med zapuščanjem dvorane hitro izgubim v množici pred mano.

Kasneje, na Crnkovičevi delavnici pa se mi vrat zaskoči (midva pametnjakoviča z Natašo sva izbrala drugo vrsto) na simpatični rjavolaski v pisani oblekci. Med diskusijo Marka z ostalimi sodelujočimi se obračam, da bi locairal govorce, ampak se mi radar prej ali slej zaklene na njo. Po delavnici se zapletem še v krajši pogovor z Natašo, a ko se posloviva, rjavolaske ni več na vidiku.

Kot bloger, ki je vedno z vsem na tekočem, po več kot enem tednu uspem pogledati prispevek z Blogresa na Vesti. Po dobrih štirih minutah spet vidim rjavolasko, ki se predstavi kar s svojo akreditacijsko kartico, s katere se v moj spomin preteče naslov njenega bloga. Ugotovim, da je tudi ona bila tisto soboto na teku v Tivoliju. Ko pa preberem njen prispevek o Blogresu, moram kot amaterski matematik sešteti ena in ena ter presenečen ugotovim, da je rezultat - ena.

Tejka, kot se podpisuje na svojem blogu, pravi, da je najprej šla teč, potem direkt na Blogres, kjer je prvič pritegnila mojo pozornost. Med odmorom za kosilo je skočila v elegantnejša oblačila in drugič zalepila moj pogled nase.

- aly -

Po poti blogerja na BLOGRES 2007

V spodnjem posnetku je predstavljeno moje potovanje na kongres blogerjev Blogres, ki se je imel zgoditi 9. junija letos v Cankarjevem domu (moj predlog glede spremembe imena objekta v posnetku). Med potjo komentiram začrtano traso potovanja, okolico in zanimive situacije v povezavi z zgodovinskimi, političnimi, ekonomskimi in socialnimi temami v Sloveniji na način, za katerega menim, da utegne komu biti celo smešen.

Spoznal sem volkca, Natašo, Anžeta in Branka Čakarmiša. Slednjima se je v popoldanskih urah mudilo na zaključno zabavo BigBrother-ja. V posebno čast pa mi je bilo stisniti roko Branka Gradišnika, žal pa sem zavoljo tega moral izpustiti priložnost za rokovanje z Jonasom.

Če se je slučajno kdo prebil do tega odstavka, potem ga bodo gotovo zanimale fotografije z dogodka, če ne kar videoposnetek katerega od predavanj.

- aly -

Roka voda kamen

Roka voda kamen. Roko sem požrl čez vikend¹, tako da sem sit. Voda me čaka, če bo posreči, čez dva tedna, tako da ne bom predolgo žejen. S kamnom pa se bom udaril po glavi verjetno kmalu zatem. Upam, da bo po zadovoljitvi osnovnih eksistencialnih potreb udarec dodobra zadel in pustil trajnejše posledice. Seveda le v obliki idej, ki pa jih je potrebno udejaniti. Ena ključnih takšnih idej se mi zdi tale:

Zdi se mi, da se res preveč opazujem, ampak ravno danes se mi je posvetilo, da dobro razmerje med dvema bližnjima ne bazira na tem, da drug drugemu odpravljata ali popravljata napake ali da se psihoanalizirata in usmerjata, ampak na tem, da je vsak od njiju pripravljen popravljati sebe na podlagi tistega, kar je o sebi spoznal v zrcalu drugega.

Gradišnik, B. (2007). Roka voda kamen I (str. 142). Ljubljana: MK založba.

Če koga zanimajo utrinki bralca romana, jih ima tule nekaj iz prvega dela in tukaj nekaj iz drugega (tretji izide konec meseca). Najbolj skeptični pa si lahko preberete tudi začetek prvega dela.

1. največji poklon, ki ga lahko dam knjigi - sem vse prej kot potrpežljiv bralec

- aly -

Blogres

Prijavljenih je že čez 100 blogerjev. Moj predlog za slogan na majicah je konceptualno sledeč:

- aly -