V soboto, 28.7., ob pol sedmih zjutraj je bila skupina osemnajstih planincev že v polni gorolazniški opremi in v visokem štartu pred Domom v Kamniški Bistrici (600m):
(za povečavo klikaj na fotografije)
Po nekaj kilometrih hoje, gutanju prašine makadamske ceste in premaganih 300 metrih višinske razlike smo dosegli žičnico. Na žalost je bila žičnica tovorna (Prevoz oseb strogo prepovedan!), zato smo se morali pognati navkreber skozi gozdič:
Vseskozi je naša pot sledila rumenemu traku, za katerega smo kmalu ugotovili, da označuje traso 10. gorskega teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi naslednji dan. Klanec in moč sonca sta pridobivala na strmini in moči, krošnje dreves pa zgubljale na gostoti, zato se je naš tempo upočasnil, povečala pa se je tako izguba kot konzumacija vode. Oktansko število tega osnovnega goriva so občasno v višave ponesle domače borovničke, vendar je problem poenotenja hitrosti vseh parov nog rešilo le uravnoteženje vsebine nahrbtnikov. Kmalu je zmanjkalo rastlin večjih od nas in odprl se nam je pogled na mogočno skalovje nad nami:
Žičnica je bila še vedno le pobožna želja, zato smo zagrizli v cikcakasto pot po grapi, začinjeno z manjšim meliščem:
Vrh grape nas je čakal primarni cilj, a do tja je bil še kakšen kilometer premikanja tehnike korak-naprej-pol-koraka-zdrs-nazaj. Sredi grape nas je tabla opozorila, da je do našega sekundarnega cilja še štiri kilometre:
Nihče pa nam ni povedal, da je do tja še več kot kilometer višinske razlike, kar pomeni, da bo treba premagati v povprečju 25% klanec. Če je komu od nas še bolj prizadelo od melišča načeto motivacijo, smo gotovo pozabili na svoje tegobe takoj, ko smo opazili te tri optimiste:
Po tem prizoru nam ni bilo več težko konkretneje stopiti na kamen, tako da smo kmalu ugledali Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu (1793m). Kočo, poimenovano po mojem štipenditorju, Žigi Zoisu, sem dosegel med prvimi iz naše skupine, zato sem imel dovolj časa, da sem se razgledal naokoli. Kmalu sem našel psa čuvaja, ki je budno pazil najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp na severo-zahodu:
Medtem ko je bil sam osredotočen na najpomembnejše, so njegovi vohuni z vratolomnimi manevri v vzgonskem vetru budno spremljali dogajanje na ostalih vrhovih:
To me je v trenutku spomnilo na obljubo kolega Aviatorja, da me ob priložnosti zapelje z jadralnim letalom. Moram ga malce povprašati, če ponudba še velja. Medtem so na vrh prikapljali še preostali člani in sledila je malica iz nahrbtnika. Takoj ko so želodčki javili, da so za silo polni, smo si privoščili nekaj zležavanja na klopcah v močnem soncu in še močnejšem vetru, zaradi katerega nam sploh ni bilo vroče, ampak le prijetno toplo. Po slabi urici je padla odločitev o nadaljevanju izleta - vreme je bilo ugodno in najmanj utrujeni smo se odločili, da bomo za kosilo imeli Skuto (2532 m). Nekaj pred poldnevom smo že lahko zviška gledali na tiste, ki se niso mogli ločiti od toplih klopc:
Če je nujno potrebna regeneracija bila le pretveza, da se bodo raje malce posončili, ne vem. Gotovo pa je, da nas je naslednji dan čakal še vzpon na piramidni Grintovec (2558m), kar tudi ni kar tako:
Pot na Skuto se je zares pričela šele pri prehodu skozi simpatična Mala vrata, kakor je enoumno izražala tudi markacija:
Takoj za Vrati se nam je prikazal najbolj prepoznaven savinjski mlečni izdelek v vsej svoji veličini:
Ampak nobena veličina ni veliko vredna, če se zanjo ni potrebno dovolj potruditi. Za porast adrenalina je poskrbela ozka in razgibana potka po strmem pobočju, poraščenem z iglastim grmičevjem:
Grmičkov je kmalu zmanjkalo, a strmina je še kar naprej vztrajala, le da je bila poraščena s travo:
Med travo in skalami ni manjkalo gorskega cvetja:
Zgoraj navadna marjetica, spodaj zoisova zvončnica (baje redko vidiš več kot deset cvetov na kupu, torej smo imeli srečo) in pa desno črni teloh (prepoznano po tem seznamu).
Pestrost ni ponehala, saj je pred vmesnim ciljem, Bivakom pod Grintovcem (2100m), bilo potrebno prečkati še melišče:
Del Grintovca je viden na levi strani kot mogočna stena, bivak pa takoj na desno od najnižje točke na obzorju desno zgoraj.
V tem trenutku sta se moja starša odločila, da tisti dan ne bosta stopila na vrh Skute, ampak bo dovolj ogled bivaka. Odločitev se je ob stopnjevanju strmine le še potrdila:
Nekaj minut kasneje je trinajsterica veselo pozirala pri močno obsijanem bivaku:
Veselje je kmalu izgubilo na intenziteti, ko smo ugotovili, da imamo v povprečju na osebo le še dobrega pol litra vode, pred nami pa še več kot polovica vzpona in pa cel spust! Odločitev, da se dvojica vrne, se je še drugič izkazala za pravilno, porabo preostanka vode pa smo natančno preračunali - bolje vseskozi po malem zalivati kot pa po nalivu trpeti sušo. Poslovili smo se in se z grenkim priokusom zapodili v strmino. Kmalu smo ugotovili, da smo brez potrebe zganjali paniko okoli vode, saj je je bilo v kotanjah še dovolj. Le agregatno stanje je bilo malce neprimerno za direktno uživanje:
Nadaljevali smo z večjim optimizmom, čeprav je pobočje zaposlilo tudi naše roke:
Zagrizli smo s tako vnemo, da nas ni ustavilo nič več. Tudi globoka razpoka v ozkem grebenu ne. Prvi se je vanjo spustil vodič in po opičje nadaljeval na drugi strani:
Kmalu sem se v zevajočo špranjo spustil tudi sam in spremljal Draga takoj za mano iz perspektive mravlje:
Takoj za tem sem se moral umakniti, kajti špranja ni dovoljevala družabnosti v njenih nedrih. V gosjem redu spuščajoč se preostanek skupine sem spremljal z vznožja druge strani:
Začel sem plezati po ostrih skalah in kratkih klinih:
Po nekaj korakih sem desno nogo položil na skalo prekrito s tanko plastjo kamenčkov. V trenutku prve obremenitve s težo je polovica kamenčkov izginila, pod njim pa zajeten (večkilogramski!) kos skale ploščate oblike. Precej debela plošča se je postavila pokonci in zdrknila navpično navzdol po žlebu brez dotika. Moj “Pazi, skala!” je prekril Miranov “SKALAAA!!!”. Le četrt sekunde kasneje sem videl nekaj metrov niže glavo, ki se je po prvem odboju odlomljenega kosa od stene uspela za nekaj centimetrov odmakniti iz ekstremno nevarnega območja. Od spodaj je na srečo prišlo zagotovilo, da je ni nihče skupil. Kasneje smo sestavili zgodbo, da je bil v kritični situaciji Roman, ki se je ob kriku nagnil proti steni, dokončno pa ga je pod zaščitni rob brez gledanja navzgor potisnil Franci. Pri tem je Roman skupil nekaj prask, a hujšega na našo srečo ni bilo. Kaj bi se lahko zgodilo ob nepravilni reakciji, lahko le ugibamo. Temne misli smo hitro pregnali, ob tem pa nam je bil v izdatno pomoč pogled čez rob na Jezersko:
Za naslednjim robom pa smo na grebenu, katerega smo grizli, opazili nekaj planincev, ki so očitno dosegli nek vrh:
In ta vrh gotovo ni bila Skuta, ampak nič drugega kot Dolgi hrbet (2473m). Zgrešili smo! Opciji v takšnem primeru sta vedno dve. Ali greš dalje, ali pa se vrneš. Nismo se odločili za nadaljevanje v tej smeri, ker prvič, bi to bila sprememba načrta in drugič, pot slovi kot ena najzahtevnejših v Kamniško-Savinjskih Alpah in bi nas z našo opremo gotovo spravila na hrbet - kot Kafkinega junaka. Vrnitev je zopet zahtevala plezanje po jekleni vrvi in klinih iz prej omenjene špranje:
Nekaj minut kasneje pa smo že videli dva planinca, ki sta hodila pravokotno na našo pot - očitno s Skute! V naši vnemi grizenja stene smo spregledali razpotje, ki je od nas zahtevalo, da prenehamo z rinjenjem naravnost in zavijemo desno. Očitno se nihče od nas ni obračal nazaj, da bi videl markacije, ki vodijo na Skuto. No, ob vračanju smo jih razločno videli vsi. Vseh šest! To je bil kritični trenutek in nova dvojica se je odločila za vrnitev, a le do bivaka. Le najbolj trmasta deveterica se nas je pognala na Skuto, kjer smo se proti prejšnjemu plezanju dejansko sprehajali po parku:
Še posebej, ker si je tamal, preden smo se ločili, oprtal moj nahrbtnik in mi olajšal vzpon. Pol ure kasneje smo že bili vpisani v Skutino knjigo, vodiču Kalimeru pa so zaradi kiksa hitro zrasli rogljički:
Spili smo še zadnje kapljice vode in se malce razgledali naokoli. Vreme je bilo za kaj takega skoraj kot naročeno - sicer nikjer nobenega oblaka ali meglice, a je bilo ozračje dokaj umazano. V daljavi so se zato videli le obrisi planšarske Velike planine:
Na hitro sem pred spustom naredil še 360-stopinjski panoramski posnetek:
(za povečavo klikni na fotografijo)
Od desne proti levi so vidne zanimivosti:
- nad Lučko (svetlolaska, ki pošilja MMS) je v daljavi Velika planina
- nad Kalimerom (z belo kapo med Romanom in Miranom, obema s trakovi na glavi) preostali štirje prvaki Kamniško-Savinjskih Alp (tretja najvišja je Skuta, 2532m) od desne proti levi
- Grintovec (2558m)
- Kokrska Kočna (2520m)
- Jezerska Kočna (2540m), ki se drži Kokrske
- Dolgi hrbet (2473m) pa je najbližji in najnižji vidni vrh
- četrt obrata dlje proti desni pa še Jezersko v dolini (kjer so lepo vidni drevoredi)
Osvojitev vrha je bil zame ključni trenutek izleta. Pred tem me je občasno malce zvilo ob pogledu v kakšen prepad, čez kakšen rob ali pa ob hoji po ozki, nestabilni potki preko melišča. V glavi se mi je zvrtel posnetek, kako bi zgledal zdrs čez rob, padec v prepad. Po osvojitvi Skute pa so te misli izginile in prevevali so me čisto drugi, praktično neopisljivi občutki. To so občutki, ki sem jih skusil že pred štirimi leti na Triglavu, a sem nanje pozabil. To so občutki, ki so vredni vseh vloženih naporov. To so občutki, zaradi katerih se sploh odpravimo v gore.
Ob vračanju sem se Lučki moral zahvaliti, da mi je na Skuto spravila vodo tako, da sem ji pri spustu nesel nahrbtnik. Tej potezi je sledil nadvse prijeten pogovor. Pri bivaku sem nameraval razbremeniti tamalega, a je želel upravičiti svoje planinsko ime Šerpa in je vzel Dušanov nahrbtnik, tako da je ta laže držal korak s svojo nadvse zagreto Jožico. Po večerji smo ob bovli iz lubenice (mislim, da je ta dobra ideja zrasla na Daničinem zelniku) obujali doživljaje v krogu cele skupine (Romana je od zunaj oskrbela teta Pehta z nekimi posebnimi gorniškimi mazili, jaz pa na njegovo željo v obliki odškodnine od znotraj z enim Laščanom - drugega pa si je za svoje vodenje preko Dolgega hrbta na Skuto zaslužil Kalimero). Ponočevanja se nismo šli, saj so nas noge vlekle v posteljo, sploh pa nismo zaradi intenzivnega zehanja želeli tvegati kakšnega izpaha čeljusti. Postelje niso nudile nekega razkošja, vendar nam to po desetih urah čiste hoje in plezanja sploh ni bilo pomembno. Pomembno pa bi bilo, da v spalnici ne bi bilo prevroče (velika gostota ljudi v majhnem prostoru, 2. nadstropje - dvigovanje toplega zraka, nevihta nam je zaprla okna) in preglasno (spodaj so imeli nekakšno veselico, ko pa so se odpravljali spat, je bilo slišati, kot da jim je v napoto pohištvo na hodniku in so si ga umikali). Kljub zbijanju šal na račun omenjenih neprijetnosti ob treh ponoči (zmagal je Roman II z vici o sanjah) smo se zjutraj do sedme ure dokaj spočiti prebudili vsi. Nevihta ponoči nam je prekrižala načrte, saj so poti postale nevarnejše, vendar deveterice ni ustavilo niti to niti manjša utrujenost od aktivnosti prejšnjega dne. Naslednja postaja po planu: Grintovec. Precej manj zahtevna pot nas je hitro speljala stran od prenočišča:
Kmalu smo ugotovili, da nismo edini, ki smo pravkar zajtrkovali:
Grintovec je bil zavit v meglo in v razgledu na okolico smo lahko uživali zgolj izjemoma, pa še to le za kakšno minuto:
Vrhu se je za nekaj časa uspelo otresti megle, da je pokazal svojo pravilno obliko:
Drugi vrhovi so bili manj uspešni, a se nad pogledom nismo niti najmanj pritoževali:
Na poti je bilo opaziti več postojank oz. okrepčevalnic za tekače Teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi ravno v času, ko smo se vzpenjali:
Vrh smo dosegli pred prvimi tekači, a ne pred meglo, ki se je zopet zgostila. A budno oko in hitri sprožilec sta uspela ujeti vrh Skute, ki je le za nekaj sekund pogledala iz beline:
Res neverjetno, kako hitro se spreminjajo vremenske razmere v gorah. No, nekoliko lažje delo sem imel s centrom Krvavec:
Ko je planšar v cilju pihnil skozi rog in tako najavil prihod prvega tekača, se je naša pozornost usmerila tja:
In res, ni bilo dolgo, ko je zmagovalec dosegel cilj po dobrih šestih kilometrih poti (in pri tem premagal dober poldrugi kilometer višine) v pičli uri in sedemnajst minut:
Kot sedemnajsta pa je na vrh pritekla tudi prva predstavnica nežnejšega spola:
Mi smo za enak podvig potrebovali štirikrat več časa, da smo vmes spali in da je nevihta zmočila teren, pa raje sploh ne omenjam. S kako pestro udeležbo se ponaša prireditev, zgovorno pričajo doseženi rezultati - vrh je doseglo več kot dvesto tekmovalk in tekmovalcev, skoraj nihče od njih pa ni porabil dvakrat več časa kot zmagovalec. Na vrhu smo naredili še zadnjo gasilsko:
in se spustili v dolino ter ob poti spodbujali tiste, ki so se še vedno mučili s strmino. Pred kočo pa nas je pričakal pravi živ-žav:
Nismo se veliko obirali, kajti preostanek skupine se je v dolino spustil že ob času, ko smo se mi šele z vrha Grintovca, in ni jih imelo smisla same predolgo puščati lačne in žejne. Pri žičnici so nas že čakali taksisti, vendar nas je bilo devet, prostora pa le za osem. Lahko bi se stiskali, vendar sem se odločil, da odložim vso opremo in zadnjih nekaj kilometrov odtečem po cesti. Hribolazniški čevlji niso ravno copati, ampak pri spustu nisem imel večjih težav. Sekal sem serpentine in brez večjega napora pritekel v dolino, kjer so me sprejeli z velikim začudenjem, češ da so do tistega trenutka zgolj uspeli stopiti iz avtomobilov! Na pozno kosilo smo se po preobrazbi v običajne državljane skupaj odpravili v Gostilno pri Orlu, kjer smo tudi formalno zaključili izlet. To je bil že peti pohod bolj ali manj stalne skupine, tako da smo se na pobudo vodiča in glede na etnološke značilnosti članov poimenovali v Gamse celjske. Ob tej priložnosti smo prejeli medalje, ki imajo seveda kot vse medalje - dve plati:
Za obnovitev energije je poskrbel neimenovani sponzor v obliki 70% čokolade. Posebne nagrade so prejele najbolj vztrajne ženske, tiste s tradicijo v skupini. Menim, da so si te nagrade izmislili le, da je Kalimero lahko poljubil vsako od njih! Veliko smo se tudi naučili. Kalimero je prejel skalo v približni obliki Skute s kažipotom, kako priti do njenega vrha. Da bo za naslednjič imel zemljevid, kje je potrebno zaviti desno. Ida je spoznala, koliko je zares zmožna, saj je s svojimi plezalnimi sposobnostmi še najbolj presenetila sebe. Luka je na obrazu občutil, kaj pomeni biti rdeč kot kuhan rak. Kljub temu, da ga je Martina mazala s sončno kremo, a očitno je bilo že prepozno. Moj nos, čelo in vrat so tudi pričali o tem, da sem premalo uporabljal kremo za sončenje. Seveda v tem z Luko nisva bila sam, v bistvu me je na celi črti posekala Lučka. Imela je lepe svetle nogavičke, kratke hlače in majčko. Vse ostalo je bilo živo rdeče oz. že kar roza, zato ji je Dani planinsko ime spremenil v Roziko. No, morda sem imel jaz bolj rdeč nos, ampak Lučka se s tem ni strinjala. Predlagal sem dogovor o zmagovalcu na osnovi posnete fotografije, vendar je nastala fotografija bila osvetljena tako, da sva imela nosova enako svetla. Morala sva priznati pat pozicijo in z dogovorom, da se dobimo konec avgusta, se povzpnemo na Celjsko kočo, splaniramo izlet za naslednje leto in si izmenjamo fotografije, smo se poslovili.
Celjski grofje so vladali velikemu delu današnje Slovenije, mi pa kot gamsi vladamo - planinam.
- aly -
