Nabit z energijo

“Kaj je že naložu?”
“Ne ni, poglej, še čačka po disku,” pokažem na LED-ico na ohišju začasnega strežnika. PUF! Mašina se ugasne.
“Prisežem, nič nisem naredu!” ne pomiri sodelavca. Naključje? Poskusimo ponovno. PUF! Tokrat je speklo tudi mene. Andrej je pozabil na škodo, ki je nastala, ker je planil v globok krohot. Seveda, statika me trese že odkar sem začel delati v laboratoriju. Se sprehodim do pipe in se razelektrim, se usedem nazaj in prižgem mašino. PUF! To ni več res – spet do pipe, kjer me spet spajtla. Skačem po pisarni in se pridružim Andreju v navalu smeha. Hodim po pisarni in se poskusim razelektrit. Nič.
Kje se potem naelektrim? I, kje, na stolu! Pri miru namreč ne morem sedet niti minute in s prestavljanjem svoje riti po tapiciranem stolu lepo ločujem naboj, ki se nato z nadvse prijetnem občutkom steče z mene. Eksperiment, ki potrdi to domnevo, se konča z močnim bliskom, kateremu z minimalnim zamikom sledi grom smeha. Menjava stola s trdim lesenim pomaga, prevlada pa navdušenje nad mojo ljubljenko, ki je resno grožnjo med vsemi delovnimi dnevi pogumno prestala. Da ni ozemljena, pa je že druga zgodba.

– aly –