Ko te zadane, ko si že zadet

Ravno ko očaran končujem z branjem Strogo zaupno o Sloveniji, zvem, da se je avtor začel aktivno zanimati za internet. Sicer pravi, da ga je k temu prignala avtorska nuja, ampak vsi vemo, da je to zgolj povod – internet je trenutno najbolj posebna žival v evolucijskem ciklu. Skupnost mu rade volje pomaga pri prvih korakih zunaj maternice realnega sveta, v kateri se tako dobro počuti, jaz pa bom pristavil svoj lonček v obliki tega zapisa, ki je mišljen izključno kot reklama. Tretji Newtonov zakon pravi (reklama bo namreč zaradi trackback-ov vzajemna), da se gibam po moralni meji, zato se lahko zatečem zgolj k svojemu optimizmu in se potrudim, da padem na pravo stran. Recimo tako, da g. Gradišnika ob morebitnem obisku V mojem košu poprosim, da poskusi prevesti najbolj neslovenijski izraz v tem zapisu. S tem bi se našemu jeziku odebelila denarnica in dobro bi končno nadvladalo.

Za konec pa še nekaj besed spoštovanja vrednega moža, katere bodo morda pomagala razumet moje pretekle blodnje, s katerimi se le še delno strinjam. Le še v Kardeljevem smislu:

Tudi jaz sem vinsko strast razumel kot priložnost za takšno spozabo in samopozabo.

Da bi pil zaradi okusa? Dajte otročičku piti, ni treba žganja, dovolj bo vino ali celo pivo – vsak se bo kremžil in pljuval.

Da ga pijete zaradi zdravja? Iste flavonoide najdete že v črnem grozdju, v rozinah.

Da je prijetno trpko? Grizljajte peške! Tu je flavonoidov največ!

Da se z njim pozimi grejete, poleti hladite? Oboje bolj uspešno opravi termofor.

Pil sem, kakor pijejo pijanci – da bi se omamil.

V alkoholni omami sem potem počel in govoril reči, ki jih ne bi bil rekel ali storil sicer nikoli. Človeka sem zasmehoval, zmerjal, pljunil, udaril – samo ubil ga nisem.

In pazite – pri vsem tem niti nisem bil alkoholik! Bil sem, kot se reče, le na dobri poti, da postanem.

Na srečo sem se imel tako strastno rad, da sem se, ko sem se ustrašil, orenk ustrašil.

Zdaj sem že leta in leta ves čas dobre volje, današnja mladina bi rekla, da sem “zadet”. V to stanje sem dokončno prišel nekako osem let po tistem, ko sem nehal piti in kaditi, torej leta 1990.

A gre za več od “zadetosti” – za stanje notranje vedrine, kakršna je človeku, ki si možgane draži z umetnimi zunanjimi nasladili, dolgoročno odrečena.

Edvard Kardelj je imel končno enkrat le prav: človek si lahko ustvari srečo zgolj sam. V njegovih možganih je dovolj ustreznih učinkovin za to.

Vidite, to je resnični greh alkohola – človeku prikrije, da bi lahko brez njega bil srečen.

 

Gradišnik, B. (2006). 2.3.6.5 Alkoholizem, Strogo zaupno o Sloveniji II – Rep Vojvodine Kranjske (str. 182). Ljubljana: Umco.

– aly –