Archive for julij 2007

Gamsi celjski nadaljujejo vladavino Celjskih grofov

torek, 31. julija 2007

V soboto, 28.7., ob pol sedmih zjutraj je bila skupina osemnajstih planincev že v polni gorolazniški opremi in v visokem štartu pred Domom v Kamniški Bistrici (600m):

(za povečavo klikaj na fotografije)

p7280001.jpg

Po nekaj kilometrih hoje, gutanju prašine makadamske ceste in premaganih 300 metrih višinske razlike smo dosegli žičnico. Na žalost je bila žičnica tovorna (Prevoz oseb strogo prepovedan!), zato smo se morali pognati navkreber skozi gozdič:

p7280010.jpg

Vseskozi je naša pot sledila rumenemu traku, za katerega smo kmalu ugotovili, da označuje traso 10. gorskega teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi naslednji dan. Klanec in moč sonca sta pridobivala na strmini in moči, krošnje dreves pa zgubljale na gostoti, zato se je naš tempo upočasnil, povečala pa se je tako izguba kot konzumacija vode. Oktansko število tega osnovnega goriva so občasno v višave ponesle domače borovničke, vendar je problem poenotenja hitrosti vseh parov nog rešilo le uravnoteženje vsebine nahrbtnikov. Kmalu je zmanjkalo rastlin večjih od nas in odprl se nam je pogled na mogočno skalovje nad nami:

p7280015.jpg

Žičnica je bila še vedno le pobožna želja, zato smo zagrizli v cikcakasto pot po grapi, začinjeno z manjšim meliščem:

p7280019.jpg

Vrh grape nas je čakal primarni cilj, a do tja je bil še kakšen kilometer premikanja tehnike korak-naprej-pol-koraka-zdrs-nazaj. Sredi grape nas je tabla opozorila, da je do našega sekundarnega cilja še štiri kilometre:

p7280021.jpg

Nihče pa nam ni povedal, da je do tja še več kot kilometer višinske razlike, kar pomeni, da bo treba premagati v povprečju 25% klanec. Če je komu od nas še bolj prizadelo od melišča načeto motivacijo, smo gotovo pozabili na svoje tegobe takoj, ko smo opazili te tri optimiste:

p7280026.jpg

Po tem prizoru nam ni bilo več težko konkretneje stopiti na kamen, tako da smo kmalu ugledali Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu (1793m). Kočo, poimenovano po mojem štipenditorju, Žigi Zoisu, sem dosegel med prvimi iz naše skupine, zato sem imel dovolj časa, da sem se razgledal naokoli. Kmalu sem našel psa čuvaja, ki je budno pazil najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp na severo-zahodu:

p7280034.jpg

Medtem ko je bil sam osredotočen na najpomembnejše, so njegovi vohuni z vratolomnimi manevri v vzgonskem vetru budno spremljali dogajanje na ostalih vrhovih:

p7280043.jpg

To me je v trenutku spomnilo na obljubo kolega Aviatorja, da me ob priložnosti zapelje z jadralnim letalom. Moram ga malce povprašati, če ponudba še velja. Medtem so na vrh prikapljali še preostali člani in sledila je malica iz nahrbtnika. Takoj ko so želodčki javili, da so za silo polni, smo si privoščili nekaj zležavanja na klopcah v močnem soncu in še močnejšem vetru, zaradi katerega nam sploh ni bilo vroče, ampak le prijetno toplo. Po slabi urici je padla odločitev o nadaljevanju izleta – vreme je bilo ugodno in najmanj utrujeni smo se odločili, da bomo za kosilo imeli Skuto (2532 m). Nekaj pred poldnevom smo že lahko zviška gledali na tiste, ki se niso mogli ločiti od toplih klopc:

p7280044.jpg

Če je nujno potrebna regeneracija bila le pretveza, da se bodo raje malce posončili, ne vem. Gotovo pa je, da nas je naslednji dan čakal še vzpon na piramidni Grintovec (2558m), kar tudi ni kar tako:

p7280050.jpg

Pot na Skuto se je zares pričela šele pri prehodu skozi simpatična Mala vrata, kakor je enoumno izražala tudi markacija:

p7280061.jpg

Takoj za Vrati se nam je prikazal najbolj prepoznaven savinjski mlečni izdelek v vsej svoji veličini:

p7280065.jpg

Ampak nobena veličina ni veliko vredna, če se zanjo ni potrebno dovolj potruditi. Za porast adrenalina je poskrbela ozka in razgibana potka po strmem pobočju, poraščenem z iglastim grmičevjem:

p7280069.jpg

Grmičkov je kmalu zmanjkalo, a strmina je še kar naprej vztrajala, le da je bila poraščena s travo:

p7280074.jpg

Med travo in skalami ni manjkalo gorskega cvetja:

botanika.jpg
Zgoraj navadna marjetica, spodaj zoisova zvončnica (baje redko vidiš več kot deset cvetov na kupu, torej smo imeli srečo) in pa desno črni teloh (prepoznano po tem seznamu).

Pestrost ni ponehala, saj je pred vmesnim ciljem, Bivakom pod Grintovcem (2100m), bilo potrebno prečkati še melišče:

p7280084.jpg
Del Grintovca je viden na levi strani kot mogočna stena, bivak pa takoj na desno od najnižje točke na obzorju desno zgoraj.

V tem trenutku sta se moja starša odločila, da tisti dan ne bosta stopila na vrh Skute, ampak bo dovolj ogled bivaka. Odločitev se je ob stopnjevanju strmine le še potrdila:

p7280089.jpg

Nekaj minut kasneje je trinajsterica veselo pozirala pri močno obsijanem bivaku:

p7280092.jpg

Veselje je kmalu izgubilo na intenziteti, ko smo ugotovili, da imamo v povprečju na osebo le še dobrega pol litra vode, pred nami pa še več kot polovica vzpona in pa cel spust! Odločitev, da se dvojica vrne, se je še drugič izkazala za pravilno, porabo preostanka vode pa smo natančno preračunali – bolje vseskozi po malem zalivati kot pa po nalivu trpeti sušo. Poslovili smo se in se z grenkim priokusom zapodili v strmino. Kmalu smo ugotovili, da smo brez potrebe zganjali paniko okoli vode, saj je je bilo v kotanjah še dovolj. Le agregatno stanje je bilo malce neprimerno za direktno uživanje:

p7280098.jpg

Nadaljevali smo z večjim optimizmom, čeprav je pobočje zaposlilo tudi naše roke:

p7280103.jpg

Zagrizli smo s tako vnemo, da nas ni ustavilo nič več. Tudi globoka razpoka v ozkem grebenu ne. Prvi se je vanjo spustil vodič in po opičje nadaljeval na drugi strani:

p7280114.jpg

Kmalu sem se v zevajočo špranjo spustil tudi sam in spremljal Draga takoj za mano iz perspektive mravlje:

p7280115.jpg

Takoj za tem sem se moral umakniti, kajti špranja ni dovoljevala družabnosti v njenih nedrih. V gosjem redu spuščajoč se preostanek skupine sem spremljal z vznožja druge strani:

p7280117.jpg

Začel sem plezati po ostrih skalah in kratkih klinih:

p7280118.jpg

Po nekaj korakih sem desno nogo položil na skalo prekrito s tanko plastjo kamenčkov. V trenutku prve obremenitve s težo je polovica kamenčkov izginila, pod njim pa zajeten (večkilogramski!) kos skale ploščate oblike. Precej debela plošča se je postavila pokonci in zdrknila navpično navzdol po žlebu brez dotika. Moj “Pazi, skala!” je prekril Miranov “SKALAAA!!!”. Le četrt sekunde kasneje sem videl nekaj metrov niže glavo, ki se je po prvem odboju odlomljenega kosa od stene uspela za nekaj centimetrov odmakniti iz ekstremno nevarnega območja. Od spodaj je na srečo prišlo zagotovilo, da je ni nihče skupil. Kasneje smo sestavili zgodbo, da je bil v kritični situaciji Roman, ki se je ob kriku nagnil proti steni, dokončno pa ga je pod zaščitni rob brez gledanja navzgor potisnil Franci. Pri tem je Roman skupil nekaj prask, a hujšega na našo srečo ni bilo. Kaj bi se lahko zgodilo ob nepravilni reakciji, lahko le ugibamo. Temne misli smo hitro pregnali, ob tem pa nam je bil v izdatno pomoč pogled čez rob na Jezersko:

p7280119.jpg

Za naslednjim robom pa smo na grebenu, katerega smo grizli, opazili nekaj planincev, ki so očitno dosegli nek vrh:

p7280123.jpg

In ta vrh gotovo ni bila Skuta, ampak nič drugega kot Dolgi hrbet (2473m). Zgrešili smo! Opciji v takšnem primeru sta vedno dve. Ali greš dalje, ali pa se vrneš. Nismo se odločili za nadaljevanje v tej smeri, ker prvič, bi to bila sprememba načrta in drugič, pot slovi kot ena najzahtevnejših v Kamniško-Savinjskih Alpah in bi nas z našo opremo gotovo spravila na hrbet – kot Kafkinega junaka. Vrnitev je zopet zahtevala plezanje po jekleni vrvi in klinih iz prej omenjene špranje:

p7280127.jpg

Nekaj minut kasneje pa smo že videli dva planinca, ki sta hodila pravokotno na našo pot – očitno s Skute! V naši vnemi grizenja stene smo spregledali razpotje, ki je od nas zahtevalo, da prenehamo z rinjenjem naravnost in zavijemo desno. Očitno se nihče od nas ni obračal nazaj, da bi videl markacije, ki vodijo na Skuto. No, ob vračanju smo jih razločno videli vsi. Vseh šest! To je bil kritični trenutek in nova dvojica se je odločila za vrnitev, a le do bivaka. Le najbolj trmasta deveterica se nas je pognala na Skuto, kjer smo se proti prejšnjemu plezanju dejansko sprehajali po parku:

p7280129.jpg

Še posebej, ker si je tamal, preden smo se ločili, oprtal moj nahrbtnik in mi olajšal vzpon. Pol ure kasneje smo že bili vpisani v Skutino knjigo, vodiču Kalimeru pa so zaradi kiksa hitro zrasli rogljički:

p7280141.jpg

Spili smo še zadnje kapljice vode in se malce razgledali naokoli. Vreme je bilo za kaj takega skoraj kot naročeno – sicer nikjer nobenega oblaka ali meglice, a je bilo ozračje dokaj umazano. V daljavi so se zato videli le obrisi planšarske Velike planine:

p7280145.jpg

Na hitro sem pred spustom naredil še 360-stopinjski panoramski posnetek:

(za povečavo klikni na fotografijo)

panothumb.jpg

Od desne proti levi so vidne zanimivosti:

  • nad Lučko (svetlolaska, ki pošilja MMS) je v daljavi Velika planina
  • nad Kalimerom (z belo kapo med Romanom in Miranom, obema s trakovi na glavi) preostali štirje prvaki Kamniško-Savinjskih Alp (tretja najvišja je Skuta, 2532m) od desne proti levi
    • Grintovec (2558m)
    • Kokrska Kočna (2520m)
    • Jezerska Kočna (2540m), ki se drži Kokrske
    • Dolgi hrbet (2473m) pa je najbližji in najnižji vidni vrh
  • četrt obrata dlje proti desni pa še Jezersko v dolini (kjer so lepo vidni drevoredi)

Osvojitev vrha je bil zame ključni trenutek izleta. Pred tem me je občasno malce zvilo ob pogledu v kakšen prepad, čez kakšen rob ali pa ob hoji po ozki, nestabilni potki preko melišča. V glavi se mi je zvrtel posnetek, kako bi zgledal zdrs čez rob, padec v prepad. Po osvojitvi Skute pa so te misli izginile in prevevali so me čisto drugi, praktično neopisljivi občutki. To so občutki, ki sem jih skusil že pred štirimi leti na Triglavu, a sem nanje pozabil. To so občutki, ki so vredni vseh vloženih naporov. To so občutki, zaradi katerih se sploh odpravimo v gore.

Ob vračanju sem se Lučki moral zahvaliti, da mi je na Skuto spravila vodo tako, da sem ji pri spustu nesel nahrbtnik. Tej potezi je sledil nadvse prijeten pogovor. Pri bivaku sem nameraval razbremeniti tamalega, a je želel upravičiti svoje planinsko ime Šerpa in je vzel Dušanov nahrbtnik, tako da je ta laže držal korak s svojo nadvse zagreto Jožico. Po večerji smo ob bovli iz lubenice (mislim, da je ta dobra ideja zrasla na Daničinem zelniku) obujali doživljaje v krogu cele skupine (Romana je od zunaj oskrbela teta Pehta z nekimi posebnimi gorniškimi mazili, jaz pa na njegovo željo v obliki odškodnine od znotraj z enim Laščanom – drugega pa si je za svoje vodenje preko Dolgega hrbta na Skuto zaslužil Kalimero). Ponočevanja se nismo šli, saj so nas noge vlekle v posteljo, sploh pa nismo zaradi intenzivnega zehanja želeli tvegati kakšnega izpaha čeljusti. Postelje niso nudile nekega razkošja, vendar nam to po desetih urah čiste hoje in plezanja sploh ni bilo pomembno. Pomembno pa bi bilo, da v spalnici ne bi bilo prevroče (velika gostota ljudi v majhnem prostoru, 2. nadstropje – dvigovanje toplega zraka, nevihta nam je zaprla okna) in preglasno (spodaj so imeli nekakšno veselico, ko pa so se odpravljali spat, je bilo slišati, kot da jim je v napoto pohištvo na hodniku in so si ga umikali). Kljub zbijanju šal na račun omenjenih neprijetnosti ob treh ponoči (zmagal je Roman II z vici o sanjah) smo se zjutraj do sedme ure dokaj spočiti prebudili vsi. Nevihta ponoči nam je prekrižala načrte, saj so poti postale nevarnejše, vendar deveterice ni ustavilo niti to niti manjša utrujenost od aktivnosti prejšnjega dne. Naslednja postaja po planu: Grintovec. Precej manj zahtevna pot nas je hitro speljala stran od prenočišča:

p7290001.jpg

Kmalu smo ugotovili, da nismo edini, ki smo pravkar zajtrkovali:

p7290013.jpg

Grintovec je bil zavit v meglo in v razgledu na okolico smo lahko uživali zgolj izjemoma, pa še to le za kakšno minuto:

p7290020.jpg

Vrhu se je za nekaj časa uspelo otresti megle, da je pokazal svojo pravilno obliko:

p7290024.jpg

Drugi vrhovi so bili manj uspešni, a se nad pogledom nismo niti najmanj pritoževali:

p7290026.jpg

Na poti je bilo opaziti več postojank oz. okrepčevalnic za tekače Teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi ravno v času, ko smo se vzpenjali:

p7290028.jpg

Vrh smo dosegli pred prvimi tekači, a ne pred meglo, ki se je zopet zgostila. A budno oko in hitri sprožilec sta uspela ujeti vrh Skute, ki je le za nekaj sekund pogledala iz beline:

p7290035.jpg

Res neverjetno, kako hitro se spreminjajo vremenske razmere v gorah. No, nekoliko lažje delo sem imel s centrom Krvavec:

p7290037.jpg

Ko je planšar v cilju pihnil skozi rog in tako najavil prihod prvega tekača, se je naša pozornost usmerila tja:

p7290036.jpg

In res, ni bilo dolgo, ko je zmagovalec dosegel cilj po dobrih šestih kilometrih poti (in pri tem premagal dober poldrugi kilometer višine) v pičli uri in sedemnajst minut:

p7290041.jpg

Kot sedemnajsta pa je na vrh pritekla tudi prva predstavnica nežnejšega spola:

p7290048.jpg

Mi smo za enak podvig potrebovali štirikrat več časa, da smo vmes spali in da je nevihta zmočila teren, pa raje sploh ne omenjam. S kako pestro udeležbo se ponaša prireditev, zgovorno pričajo doseženi rezultati – vrh je doseglo več kot dvesto tekmovalk in tekmovalcev, skoraj nihče od njih pa ni porabil dvakrat več časa kot zmagovalec. Na vrhu smo naredili še zadnjo gasilsko:

p7290046.jpg

in se spustili v dolino ter ob poti spodbujali tiste, ki so se še vedno mučili s strmino. Pred kočo pa nas je pričakal pravi živ-žav:

p7290057.jpg

Nismo se veliko obirali, kajti preostanek skupine se je v dolino spustil že ob času, ko smo se mi šele z vrha Grintovca, in ni jih imelo smisla same predolgo puščati lačne in žejne. Pri žičnici so nas že čakali taksisti, vendar nas je bilo devet, prostora pa le za osem. Lahko bi se stiskali, vendar sem se odločil, da odložim vso opremo in zadnjih nekaj kilometrov odtečem po cesti. Hribolazniški čevlji niso ravno copati, ampak pri spustu nisem imel večjih težav. Sekal sem serpentine in brez večjega napora pritekel v dolino, kjer so me sprejeli z velikim začudenjem, češ da so do tistega trenutka zgolj uspeli stopiti iz avtomobilov! Na pozno kosilo smo se po preobrazbi v običajne državljane skupaj odpravili v Gostilno pri Orlu, kjer smo tudi formalno zaključili izlet. To je bil že peti pohod bolj ali manj stalne skupine, tako da smo se na pobudo vodiča in glede na etnološke značilnosti članov poimenovali v Gamse celjske. Ob tej priložnosti smo prejeli medalje, ki imajo seveda kot vse medalje – dve plati:

gamsi.jpg

Za obnovitev energije je poskrbel neimenovani sponzor v obliki 70% čokolade. Posebne nagrade so prejele najbolj vztrajne ženske, tiste s tradicijo v skupini. Menim, da so si te nagrade izmislili le, da je Kalimero lahko poljubil vsako od njih! Veliko smo se tudi naučili. Kalimero je prejel skalo v približni obliki Skute s kažipotom, kako priti do njenega vrha. Da bo za naslednjič imel zemljevid, kje je potrebno zaviti desno. Ida je spoznala, koliko je zares zmožna, saj je s svojimi plezalnimi sposobnostmi še najbolj presenetila sebe. Luka je na obrazu občutil, kaj pomeni biti rdeč kot kuhan rak. Kljub temu, da ga je Martina mazala s sončno kremo, a očitno je bilo že prepozno. Moj nos, čelo in vrat so tudi pričali o tem, da sem premalo uporabljal kremo za sončenje. Seveda v tem z Luko nisva bila sam, v bistvu me je na celi črti posekala Lučka. Imela je lepe svetle nogavičke, kratke hlače in majčko. Vse ostalo je bilo živo rdeče oz. že kar roza, zato ji je Dani planinsko ime spremenil v Roziko. No, morda sem imel jaz bolj rdeč nos, ampak Lučka se s tem ni strinjala. Predlagal sem dogovor o zmagovalcu na osnovi posnete fotografije, vendar je nastala fotografija bila osvetljena tako, da sva imela nosova enako svetla. Morala sva priznati pat pozicijo in z dogovorom, da se dobimo konec avgusta, se povzpnemo na Celjsko kočo, splaniramo izlet za naslednje leto in si izmenjamo fotografije, smo se poslovili.

Celjski grofje so vladali velikemu delu današnje Slovenije, mi pa kot gamsi vladamo – planinam.

– aly –

Izlèt s Koroške mimo Prežihove domačije v stavbo FERI-ja

sreda, 25. julija 2007

Danes zjutraj je bilo, kot vsako jutro, v okolici FERI-ja mirno. Nepozornemu sprehajalcu se morda ne bi na tem pogledu zdelo nič nenavadnega:

Kreš FERI 1

Vendar lahko oko na peclju opazi, da se konec prehoda nahaja kupček materiala, ki ga sicer ni tam. “Ah, nič nenavadnega,” si reče nedetektivska žilica, “saj je pol ceste zaprte ker jo prenavljajo. Pač nek delavec je odvečen material odložil ravno na konec prehoda.” Vendar, če se temu nenavadnemu kupčku raziskovanja željna duša približa, ugotovi, da material ni odveč, ampak ga je celo premalo! Manjkata recimo dva kromirana stebrička:

Kreš FERI 2

Tukaj pa je nekoč bilo nekaj, kar potrebuje za delovanje elektriko – odstranjeno pa kot z zamahom s katano:

Kreš FERI 3

Če se ista oseba obrne proti novi stavbi FERI, lahko opazi, da manjka nič drugega kot eno okno – demontirano brez sledi:

Kreš FERI 4

Kaj pa je tisto na desni? Ah, glej, nekaj kar potrebuje za delovanje elektriko – semafor, sicer malce preoblikovan, a še vedno prepoznaven kot semafor:

Kreš FERI 5

Poleg okna manjka še prečni nosilec, ki je moral biti odstranjen s silo (toliko o demontaži okna brez sledi), prav tako je morala biti z veliko silo preoblikovana že zgoraj vidna železna mreža na tleh (le zakaj bi kdo na tem mestu delal odtočni kanal, če pa ima mreža tolko luknjic?!):

Kreš FERI 6

Za konec pa se naš raziskovalec obrne proti Koroški cesti, v svoje obzorje zajame še prehod čez Prežihovo ulico in si ne more misliti drugega kot to, da je nekdo precenil koeficient trenja med asfaltom in svojimi gumami pri zavijanju s prve na drugo omenjeno cesto:

Kreš FERI 7

Za dežurstvo pred razbitim oknom enega zaposlenega pri Varnosti je bojda poskrbel osemnajstletnik, ki si je sposodil očetovega terenca nemške tvrdke Mercedes. Seveda v ključnem trenutku avto ni bil edini, ki je bil pod gasom. Da pa se situacija ne bi prehitro ohladila, se je baje mercedes še uspel skopati iz luknje preko treh stopnic (glej drugo fotko), a je pri tem žal izdihnil. Na prizorišče je kot prvi uniformiranec prispel redar MOM, s katerim so voznik in njegova dva sopotnika želeli fizično obračunati. Prihod tistih s pooblastili je rezultiral s prevozom enega razgreteža v lokalni hladilnik1.

Odločitev, da se v novo stavbo FERI-ja vgradi nov vhod in preuredi okolico za lažji dostop, se mi zdi zelo dobra. Stebrički so mi bili tako ali tako napoti, ko sem dnevno poskušal parkirati kolo na za to mišljeno mesto brez da bi stopil z njega. Manjkajoče okno ustvarja idealen prehod za nas, ki bi radi po tretji uri šli iz službe. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker nek prijazen stric sedaj, med poletjem, do treh zaklene vse izhode. Pa še dostop do dvigal je po novem močno olajšan in bolj pri roki, še posebej za invalidske vozičke (glej predzadnjo fotko). Semafor pa tako ali tako ni več potreben, ker je zaradi dela na cesti čisto spremenjen prometni režim.

Moram pa se opravičiti za kvaliteto fotografij. Žal sem imel v žepu le svoj tulifon z 1.2 miljonskim tipalom in praktično brez optike.

1. Informacije v tem odstavku so nepreverjene. Razlagam le, kar so drugi meni.

– aly –

Kje ga je polomil Branko Gradišnik?

torek, 24. julija 2007

Bojda je vsaka reč za nekaj dobra. Dejstvo, da je Branko Gradišnik uradno zaprl svoj blog, bo zame potemtakem dobro v smislu, da se bom lahko posvetil ostali objavljeni vsebini pod protokoli htta:// do httk://, ki je do sedaj zavoljo rednih objav in pomanjkanja časa v večini izvisela. Vendar to ne more niti približno odtehtati rednih, zanimivih objav, od katerih me je čisto vsaka vsaj enkrat nasmejala in mi servirala nov pogled na kakšno reč. Prepričan sem, da še zdaleč v tem nisem sam. Tega se gotovo zaveda tudi Branko, zato je moral imeti zelo dober razlog za opravljen korak.

Branko

V katerem tiču torej grmi zajec1? Branko ugotavlja, da “se je blog, ki je bil namenjen promoviranju moje knjige — brez tega ga ne bi bil nikoli odprl — neopazno sprevrgel v nekaj povsem tretjega”. Opazil je, da o knjigi ni objavljal več ničesar, prav tako ni bilo na to temo nikakršnih komentarjev. Priznava, da ga je prehitro obsedla gostoljubnost (“v hišo prihajajo gostje in je treba gostom tudi s čim postreči”), tako da je zavil z začrtane poti. Tako, na žalost, tudi komentatorji nimamo izhodišča, da bi se posvetili knjigi. Ampak zakaj ni gostom stregel z domačimi specialitetami, t.j. témami iz knjige? Surovin bi imel več kot dovolj in na ta način bi v vodo redno metal svoje trnke in bi tako ujel veliko več rib kot pa z enim velikim na začetku! Zakaj tega ni storil, čeprav bi bil gotovo sposoben takšnega ribolova? Kot sam pravi, se mu to “ni zdelo spodobno. Izšli so vsi trije deli, čas bi torej bil, sem si mislil, da začno o knjigi pisati drugi”. Gotovo se Branko zaveda, kako težko je napisati nekaj malega o tako vélikem delu (da poveš kaj novega!), a to vseeno pričakuje od svojih obiskovalcev. Ravno v tej točki bi lahko prišla do izraza ena glavnih prednosti bloga – povratni odziv v obliki komentarjev. Branko bi vrgel trnek v obliki neke téme iz knjige, s čimer bi, prvič, omogočil tistim, ki so prebrali knjigo in bi poznali ozadje, da izrazijo svoje mnenje, poglede, vtise in izkušnje, ter drugič, z isto vabo lovil potencialne bralce, ki bi tako hitro ugotovili, če je v knjigi kaj zanimivega zanje.

A to so vse hipoteze. Kako torej dalje? Zaprtje bloga se mi kljub vsemu ne zdi najboljša rešitev. Prevelik vložek energije v njegovo ustvarjanje bi lahko Branko omejil z vsebinskim targetiranjem zgolj (potencialnih) bralcev knjige, na ostale goste pa bi lahko mirno pozabil (roko na srce, teh je večina, ampak Branku se ne gre za priljubljenost bloga, ampak knjige). Skrbi, da bo knjiga potonila “v neobstoj”, metanje puške v koruzo ne bo odpravilo. Prav tako ne tarnanje v smislu “pišem vse sorte, o tem, kar me res muči in zaradi česar sem blog sploh odprl, pa niti ne muksnem”. Kaj torej Branku preprečuje, da bi blogal o tem, kar ga zares muči, ko pa je svojo največjo muko tako briljantno prelil na papir?

Branko & Bernarda

Branko si je želel čim bolje spromovirati svojo knjigo. Spromoviral ni le knjige, temveč tudi sebe in svojo zgodbo o uspehu. Kljub temu, da ga je založba bolj ali manj pustila na cedilu. Ampak vse, kar si želi (ali morda je želel?), bi mu lahko uspelo še bolje, če bi do konca izkoristil potencial bloga in blogosfere. Mogoče je bitka res izgubljena, a vojna še prav gotovo ne. Še posebej, če Branku knjiga uspeh knjige zares pomeni toliko, kot trdi.

Za konec si bom sposodil enovrstičnico Nikolaja Pečenka, s katero zaključi vsak svoj prispevek v Monitorju: Lahko pa se seveda tudi motim.

Opomba: Fotki sem pobral na blogu Branka Gradišnika, tako da ne vem, kako je z njihovimi pravicami. Menim, da ga dovolj poznam, da on ne bo imel nič proti, v nasprotnem primeru me lahko on ali kdorkoli si lasti pravice, kontaktira preko komentarjev ali pa elektronskega naslova, ki je objavljen na strani O blogu in o avtorju.

1. “Aha, v tem tiču torej grmi zajec!” je bil bojda lapsus (moram ji verjeti na besedo) Alenke Gotar iz časov njenega spikerstva v Hitovi budilki.

– aly –

Padel pod vpliv misijonarskega vodila?

nedelja, 22. julija 2007

Zadnje čase sem len, vsaj kar se pisanja bloga tiče. Nekako ne najdem razloga, da bi karkoli napisal. Običajno je na te strani romala marsikatera “zanimivost”, pa naj bo še tako majhna. Mogoče pa se mi je v podzavest usedla misel, da naj kaj napišem le, če imam kaj za povedati, sicer pa naj bom tiho. Nimam česa povedati? Dokaz v tej smeri bi bila dva zapisa kolega Matjaža o dogajanju, katerega priči sva bila oba – on je dogodivščine podoživel s tipkanjem, jaz pa z branjem njegovih vrstic – in nisem imel kaj dodati. Da dokončno preverim hipotezo (da sem padel pod vpliv misijonarskega vodila, t.j. pišem le, če imam kaj za povedati), bom s tem zapisom po svoje predstavil potek zadnjega tedna.

Doživljanje časa je bojda subjektivno in zadnji teden, preživet na Rabu, je to zgolj potrdil. Spominjam se vsega, kar se je dogajalo, ampak brez časovnih značk oz. popolnoma jasnega časovnega sosledja. Občutek za čas človek zgubi, ko neskončno uživa, kajne? Gotovo smo se, jaz in Saša v enem (s klimo) in Matjaž ter Maja v drugem avtomobilu (brez klime), najprej pripeljali do mesta bivanja (klik na fotke za povečavo):

Rab_Lokacija

Gre za rt nasproti mesta Rab, med zalivoma Padova I. in Padova II. Rt se ponaša z zelo ozko betonirano plažo, ki hkrati služi tudi kot cesta, zato adrenalina pri vožnji do apartmajev ne manjka. Apartmaji se, kot je razvidno s fotografije, nahajajo na hribčku, ki se strmo vzpenja nad obalo, zaradi česar dostava prtljage z avtomobilom iz le-teh iztisne vse konje, ki jih poganjajo. Še bolj vroče človeku postane, ko se s plaže zapelje v uličico, ki je le pol metra širša od avtomobila, da bi dosegel parkirni prostor. Ta ni večji od našega vrta, ima pa prav tako visoko betonsko obrobo, kot dodatek pa še nekaj obrezanih dreves raztresenih po sredini – za lažje manevriranje pri parkiranju. Po dvigu telesne temperature zaradi tesnega parkiranja se prileže ohladitev na terasi apartmaja, na katero meče senco baldehin z izdatno pomočjo borovcev. Da, zaradi njih se vidi zgolj del strehe apartmajev in pa satelitska antena. Rt je s pomolom in valobranom v eni osebi povezan (oz. prekinjen?) z otočkom, ki smo mu zaradi njegove oblike nadeli ime Suza (fotodokaz kolega Matjaža). Kako zgleda opisano področje, se najlepše vidi z najvišjega zvonika (izmed štirih) prijetno stisnjenega mesta Rab:

Rab_Pomol

Skozi prekinjen del pomola/valobrana vozijo najrazličnejše barke, a pri tovorjenju prtljage z blazino za preživljanje popoldnevov na Suzi je bilo potrebno najbolj paziti na taksije, ker so domačini izredno samozavestni in posledično tudi zelo hitri kapitani. Seveda je ta prehod za ladje bil vitalnega pomena za to, da smo se v otok zaljubili na prvi pogled. Velika večina turistov (v pravem pomenu besede) si ne upa tovoriti ničesar čez umetni preliv, zato kljub majhnosti otoka ni na njem težko najti samotnega kotička. Našli smo ga, in to kakšnega! Na vrhu nekje sedemmetrskega klifa, ki je povrhu poraščen z nekaj trave, ki se razgubi v senci pod borovci in se prelije v podlago z dolgimi iglicami. Polodprta lokacija nudi tako sonce kot senco, tako pihanje vetra kot zavetrje, pri tem pa ne skopari z razgledom. Voda za ohlajanje je le nekaj korakov stran, odveč so le skale pod klifom, ki onemogočajo skoke direktno v vodo. Še vedno pa je mogoča pot v obratni smeri, t.j. plezanje od obale proti vrhu, kar sva z Matjažem uspešno preverila. Na zahodni strani Suze se v višave vzpenja svetilnik, ki vsak večer mežika svojemu prijatelju v Rabu:

Rab_Shooting

Od svetilnika vodijo od morskega zraka zdelane stopnice (fotodokumentacija kolega Matjaža) do pomola, ki sva ga, v navezi s svetilnikom, klifi, borovci in drugim rastlinjem, s Sašo izkoristila za pravi polprofesionalni fotošuting. Privlačnih lokacij je na Suzi toliko, da sta punci ugotovili, da je otok kot izvzet iz zgodbe o Petih prijateljih. Hitro smo se lotili raziskovanja, vendar kot je že ugotovil Matjaž, nam vseh skrivnosti ni uspelo razvozlati (še najbolj je duhove buril zaklenjen svetilnik). Gotovo je za naš neuspeh bilo krivo to, da nam je (kljub temu, da je sestava skupine glede na spol ustrezala slavni peterki) manjkal štirinožni prijatelj. Če že nismo mogli splezati na svetilnik, smo se pa potegnili na že omenjeni zvonik, ki je lepo viden na prejšnji fotografiji. Seveda to opravilo ni bilo ravno trivialno, saj so nekateri člani naše druščine ob plezanju po vedno bolj strmih stopnicah, ki so jih čisto pri vrhu zamenjali klini lestve, potrebovali predvsem močno psihično oporo. Takoj za zadnjim klinom je bilo potrebno potisniti riti skozi lino s površino enega kvadratnega jarda, takoj zatem pa je bil napor vložen v vzpon bogato poplačan:

Rab_Zahod

Če še ostanemo malce romantični, smo ob naslednji podobni barvni shemi lahko uživali na Kamenjaku, najvišjem vrhu otoka. Nekega večera smo se odpravili raziskat hrib z avtom in z namenom, da vidimo, kje bi se lahko naslednji dan peljali z buggyem. Do vrha nekaj čez 400 metrov visoke skale vodi kozja, pardon, ovčja cesta, ki je naravnost idealna za srečanje osebnega vozila in kombija. Tako se manjšemu ni potrebno ritensko umikat navzdol do prvega “izogibališča”. Ampak vsakršen pretres je bil umirjen z evforičnim mahanjem upokojencev iz kombija. Na vrhu je, gotovo na najlepši razgledni točki otoka, postavljeno gostišče:

Rab_Kamenjak

Raziskovanje klančin se je izkazalo za uspešno, vendar našega načrta nismo mogli uresničiti, saj nam je izposojevalec buggyev takoj naslednji dan pobegnil na Pag. Baraba. No, zato smo se morali zadovoljiti s cestnimi skuterji (čebelico sem vozil prvič in moram priznati, da ni posebej težko hitro privaditi se na njeno brenčanje), s katerimi smo raziskali precej divji vzhodni del otoka. In prav zares smo ga raziskali. Po tem delu, Kamporju, se razprostira nacionalni park in edina vozila, ki jih spuščajo vanj, so takšna brez motornega pogona, tako da smo naleteli na ogromno slepih ulic oz. ramp z nepopustljivimi vratarji. Po precej prevoženih kilometrih nam je razgretim le uspelo najti zaliv, kjer smo se uspeli ohladiti. A nismo uporabljali samo cestnih prevoznih sredstev. En dan nas je pot vodila v Lopar na t.i. rajsko plažo:

Rab_SanMarino

V čofotalniku (topla, nizka voda, mivka) se nismo uspeli primerno ohladiti, zato smo najeli pedalinčka in se tri ure vozili okrog bližnjih otočkov, čeri ter se po toboganu spuščali v prijetno hladno vodo. Največ sva gonila kavalirja, vendar sta v končni fazi večje bolečine utrpeli punci, ker sta morali plezati na suho brez pomoči lestve, ki so jih, začuda, vsi ostali pedalinčki imeli. Vendar je ni reči, ki je morska voda in zrak, sonce, ter nekaj nežnosti in prijaznih besed ne bi pozdravili. Tudi ob nečem tako razburljivem in napornem kot je nekajkilometrsko veslanje v kajaku ne. Sprva smo imeli hude pomisleke glede bočne stabilnosti naših dveh plovil in smo se vztrajno postavljali prečno na valove. Kmalu pa smo ugotovili, da na ta način le zajameš vodo v čoln in posledično dobiš večji ugrez in težje veslaš. Z mislijo “kaj nam pa je lahko hudega” se nismo več ozirali ne na naravne (veter) ne na umetne (ostala plovila) valove in se zapodili okrog Rta Frkanj vzhodno od mesta Rab:

Rab_Frkanj

Močno, že skoraj opoldansko sonce se je spravilo nad nas (posebej Sašo, ki se je je loteval vedno hujši glavobol), zato smo bili primorani najti mesto, kjer bi se lahko zasidrali. Kaj takega na tako razgibani obali, kot je vzhodna rabska, ni nikakršna umetnost. Kaj hitro smo čolne potegnili na suho, si malce ohladili glave v senci borovcev na prodnati obali, potem pa splezali preko obalnih skal v vodo s sinjemodrim dnom. Tako kot je v tistem trenutku prijala morska kopel – še nikoli tako! Vendar voda ne služi nujno le za ohladitev in sprostitev, lahko tudi igra vlogo blažilca pri padcih. Padcih z igral v nekakšnem vodnem parku (Matjažev foto dokazni material). Plezanje po kakšni šestmetrski ledeni gori je bilo bolj v domeni moškega dela odprave, prav tako skoki z nje. Občutki pri skokih so zelo zanimivi, saj se je potrebno odgnati z zelo nestabilne površine (pravzaprav zračne blazine). To se še posebej pozna pri skokih na glavo, kjer je bilo potrebno biti ekstremno previden, če nisi želel preizkusiti razbijanja površinske napetosti vode s hrbtom ali obrazom. Pa tudi voda ni bila ne vem kako visoka, tako da sem se pri enem skoku z rokami celo dotaknil tal. “Gremo raje na trampoline in na Moonwalk!” Trampolina sta povezana z dolgim valjem, ki je prosto vrteč po svoji osi. Cilj je prečkati valj in končati suh na drugi strani. Po ne vem koliko poskusih nam kaj več kot prijeti se za rob druge strani in čofniti v vodo ni uspelo, čeprav smo neprestano izboljševali tehniko prečkanja (čim višja hitrost, rahlo pokrčene noge, suhi podplati…). Najbolj zanimivo pa je bilo guncanje na polkrožnih gugalnicah. Štirisedežnica zahteva preveč koordinacije vseh sodelujočih (punce so se raje prepuščale užitkom kot poganjale gugalnico), zato smo se raje izmenično posluževali dvosedežnice. Na njej je igrala povsem druga pesem in po vokalih, ki so uhajali iz ust punc, je mogoče sklepati, da so se neizmerno bolj zabavale, čeprav tudi nama ni bilo ravno dolgčas. Pravzaprav smo bili tako navdušeni, da smo zadevo ponovili še v obliki nočnega kopanja, ampak je lastnik izrazil silovito nestrinjanje z uporabo njegovih napihnjenk ponoči, tako da nam je ostal edino beg v sosednji zaliv.

Poleg vseh teh norij pa smo počeli veliko bolj “odrasle” stvari. Npr. vsi smo se marsikaj naučili, še največ na področju gastronomije. Še posebej velja to za moški del, saj sva z Matjažem do tega dopusta bila bolj teoretika. Sploh pa sva se držala načela, da če nekaj ne znaš, ti tistega pač ni treba postorit. Ampak sredi dneva, ko so oni na Sončni upravi najbolj metali na ogenj, je bil idealen čas za pripravo kosila in vsi smo imeli neverjetno veselje do priprave kosila, tako da smo si vse dneve sporazumno porazdelili naloge in je bilo vse neverjetno hitro in okusno pripravljeno, profesionalno servirano, z užitkom pojedeno (kar je ostalo, ni dočakalo konca večerje) ter natančno pomito. Teorije včasih res ni tako težko preliti v prakso, kajne? Ko pa se je ob večerih prijetno shladilo, pa smo večkrat mahnili ob obali okoli rabske marine v mesto. Dogajanja v mestu ne manjka: ne ponudnikov raznoraznega materiala po mestnih ulicah, manjših uličnih nastopov, glasbenih in slikarskih umetnikov ter kavarn, manjkala ni niti sobotna poroka! Tako se iz mesta ni imelo smisla vračati pred trdo temo, torej na prehodu enega dneva v drugega:

Rab_MestoRab

Ob vsem naštetem ni manjkalo tako plitkih kot globokih debat, smeha, lepih občutkov, timskega vedenja, prilagodljivosti in vsesplošne prijaznosti in ustrežljivosti. Ugotovili smo, da smo bili enkratna ekipa in da bomo zadevo v podobni obliki vsekakor ponovili:

Rab_Ekipa

Pravno obvestilo: Zgornje besedilo vsebuje veliko pretiravanja. Seveda, če nisi mona (mona v primorskem smislu: “Ma kej si ti mona?”).

– aly –

Official Declaration of the New 7 Wonders of the World

sobota, 7. julija 2007

Right now, little to midnight GMT on mystical date 07.07.07 the New 7 Wonders of the World were officially declaired at marvellous Estádio da Luz in Lisbon, Portugal. What drove organizers to organize selection of the new 7 wonders of the world?

Arround 200 B.C. Philon of Byzantium chose seven monuments to be remembered in perpetuity:

But lighthouse, Colossus, gardens and mausoleum were destroyed by earthquakes, temple burnt down and statue of Zeus disappeared (burned or collapsed). Only the pyramids passed the test of time.

This called for a new selection and the pyramids became first finalist for the new 7 wonders. Another 20 finalists were selected from 77 great buildings that were built from thousands of years ago till only a few decades ago – and that we can still see today. Under the motto our heritage is our future chance to vote for the new 7 wonders was given to all people of the world.

You can get a glimpse of the declaration event in my commented Flick slideshow (don’t forget to click the Info sign). If you can’t whait to the end of the slideshow here are the results:

Chichén Itzá, Mexico Christ the Redeemer, Brazil
The Great Wall, China Machu Picchu, Peru
Petra, Jordan The Roman Colloseum, Italy

The Taj Mahal, India

List of the new 7 wonders of the world contains my four finalists (1, 3, 4, and 7) but it lacks the Great pyramids, Statues of Easter Island and The Stonehenge.

Added 9.7.: Lesson learned. Barbara has reminded me that this post needs lecturing (it’s somewhat her field of activity). So, on her advice I at least installed English dictionary in my Firefox spellchecker and the results are visible above. We won’t mention grammar at this point. I don’t know if those stupid errors were (not meaning there aren’t any left) a consequence of typing in the middle of the night or just laziness. Fact is that I’m rusty in writing in English so I guess I should practice more.

– aly –