Archive for the ‘Aktivnosti’ Category

Tour de Kozjansko – kolesarjenje za blogerje

petek, 10. avgusta 2007

Ko sem prebral predlog kolega geman-a, sem bil nad idejo takoj navdušen, tako da si ne morem kaj in besedo širim dalje. Da pa dodam vrednost, bom predlog poskušal povzeti. Torej na kratko – za kaj gre?

  1. kolesarjenje za blogerje po Kozjanskem
  2. krožna tura z začetkom in koncem v Šentjurju
  3. tura prilagodljiva spektru zbranih kolesarjev – nezanimivo se izpusti, zahtevno obvozi, predolgo skrajša
  4. poskrbljeno za žejo kolesarjev
  5. nagrada organizatorja za vse, ki pridejo do cilja

Kaj se bo dalo videti?

  1. najlepše urejena železniška postaja v Sloveniji
  2. rojstna hiša skladateljev Ipavcev
  3. domačija, kjer je bil rojen Anton Martin Slomšek
  4. dvorec Jelšingrad
  5. Slivniško jezero

    Slivniško jezero
    (vir: destinacije.com)

  6. cerkvi na Žusmu
  7. zdravilni Grajski vrelec
  8. kozjanska avtohtona s slamo krita hiša
  9. grad Žusem
  10. zdraviliško-turistični kraj Podčetrtek
  11. grad Olimje
  12. romarsko središče Svete Gore
  13. naseldbinski spomenik s prangerjem in najlepši romanski grad na slovenskem – Podsreda

    Grad Podsreda
    (vir: burger.si)

  14. kraj skrivne poroke Friderika Celjskega in Veronike Deseniške
  15. romarski kraj Kalobje

in še in še. Vozilo se bo kot mačka okoli vrele kaše okrog mojega stalnega prebivališča – po področju, kjer je pred stoletjem in pol strašil razbojnik Guzaj (oz. pravilno Guzej). Guzaj je bil nekakšen kozjanski Robin Hood, vendar včasih še bolj zvit in predrzen od svojega otoškega kolega. O njem je znanih veliko zgodb, prav tako pa svoje prigode poznajo grofje Žusemski in prav vsaka od znamenitosti, ki se bo dala videti. Organizator obljublja od interesa odvisno pripovedovanje le-teh, tako da dolgčas gotovo ne bo. Več informacij: izvirni zapis.

Guzaj ustreljen

Razbojnik Guzaj ustreljen pozira v proslavo uspešnega zaključka
žandarske akcije proti njemu sredi druge polovice 19. stoletja
(vir: M. Strašek, E. Tiran – Razbojnik Guzaj, Perfekta Celje, 1995)

– aly –

Gamsi celjski nadaljujejo vladavino Celjskih grofov

torek, 31. julija 2007

V soboto, 28.7., ob pol sedmih zjutraj je bila skupina osemnajstih planincev že v polni gorolazniški opremi in v visokem štartu pred Domom v Kamniški Bistrici (600m):

(za povečavo klikaj na fotografije)

p7280001.jpg

Po nekaj kilometrih hoje, gutanju prašine makadamske ceste in premaganih 300 metrih višinske razlike smo dosegli žičnico. Na žalost je bila žičnica tovorna (Prevoz oseb strogo prepovedan!), zato smo se morali pognati navkreber skozi gozdič:

p7280010.jpg

Vseskozi je naša pot sledila rumenemu traku, za katerega smo kmalu ugotovili, da označuje traso 10. gorskega teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi naslednji dan. Klanec in moč sonca sta pridobivala na strmini in moči, krošnje dreves pa zgubljale na gostoti, zato se je naš tempo upočasnil, povečala pa se je tako izguba kot konzumacija vode. Oktansko število tega osnovnega goriva so občasno v višave ponesle domače borovničke, vendar je problem poenotenja hitrosti vseh parov nog rešilo le uravnoteženje vsebine nahrbtnikov. Kmalu je zmanjkalo rastlin večjih od nas in odprl se nam je pogled na mogočno skalovje nad nami:

p7280015.jpg

Žičnica je bila še vedno le pobožna želja, zato smo zagrizli v cikcakasto pot po grapi, začinjeno z manjšim meliščem:

p7280019.jpg

Vrh grape nas je čakal primarni cilj, a do tja je bil še kakšen kilometer premikanja tehnike korak-naprej-pol-koraka-zdrs-nazaj. Sredi grape nas je tabla opozorila, da je do našega sekundarnega cilja še štiri kilometre:

p7280021.jpg

Nihče pa nam ni povedal, da je do tja še več kot kilometer višinske razlike, kar pomeni, da bo treba premagati v povprečju 25% klanec. Če je komu od nas še bolj prizadelo od melišča načeto motivacijo, smo gotovo pozabili na svoje tegobe takoj, ko smo opazili te tri optimiste:

p7280026.jpg

Po tem prizoru nam ni bilo več težko konkretneje stopiti na kamen, tako da smo kmalu ugledali Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu (1793m). Kočo, poimenovano po mojem štipenditorju, Žigi Zoisu, sem dosegel med prvimi iz naše skupine, zato sem imel dovolj časa, da sem se razgledal naokoli. Kmalu sem našel psa čuvaja, ki je budno pazil najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp na severo-zahodu:

p7280034.jpg

Medtem ko je bil sam osredotočen na najpomembnejše, so njegovi vohuni z vratolomnimi manevri v vzgonskem vetru budno spremljali dogajanje na ostalih vrhovih:

p7280043.jpg

To me je v trenutku spomnilo na obljubo kolega Aviatorja, da me ob priložnosti zapelje z jadralnim letalom. Moram ga malce povprašati, če ponudba še velja. Medtem so na vrh prikapljali še preostali člani in sledila je malica iz nahrbtnika. Takoj ko so želodčki javili, da so za silo polni, smo si privoščili nekaj zležavanja na klopcah v močnem soncu in še močnejšem vetru, zaradi katerega nam sploh ni bilo vroče, ampak le prijetno toplo. Po slabi urici je padla odločitev o nadaljevanju izleta – vreme je bilo ugodno in najmanj utrujeni smo se odločili, da bomo za kosilo imeli Skuto (2532 m). Nekaj pred poldnevom smo že lahko zviška gledali na tiste, ki se niso mogli ločiti od toplih klopc:

p7280044.jpg

Če je nujno potrebna regeneracija bila le pretveza, da se bodo raje malce posončili, ne vem. Gotovo pa je, da nas je naslednji dan čakal še vzpon na piramidni Grintovec (2558m), kar tudi ni kar tako:

p7280050.jpg

Pot na Skuto se je zares pričela šele pri prehodu skozi simpatična Mala vrata, kakor je enoumno izražala tudi markacija:

p7280061.jpg

Takoj za Vrati se nam je prikazal najbolj prepoznaven savinjski mlečni izdelek v vsej svoji veličini:

p7280065.jpg

Ampak nobena veličina ni veliko vredna, če se zanjo ni potrebno dovolj potruditi. Za porast adrenalina je poskrbela ozka in razgibana potka po strmem pobočju, poraščenem z iglastim grmičevjem:

p7280069.jpg

Grmičkov je kmalu zmanjkalo, a strmina je še kar naprej vztrajala, le da je bila poraščena s travo:

p7280074.jpg

Med travo in skalami ni manjkalo gorskega cvetja:

botanika.jpg
Zgoraj navadna marjetica, spodaj zoisova zvončnica (baje redko vidiš več kot deset cvetov na kupu, torej smo imeli srečo) in pa desno črni teloh (prepoznano po tem seznamu).

Pestrost ni ponehala, saj je pred vmesnim ciljem, Bivakom pod Grintovcem (2100m), bilo potrebno prečkati še melišče:

p7280084.jpg
Del Grintovca je viden na levi strani kot mogočna stena, bivak pa takoj na desno od najnižje točke na obzorju desno zgoraj.

V tem trenutku sta se moja starša odločila, da tisti dan ne bosta stopila na vrh Skute, ampak bo dovolj ogled bivaka. Odločitev se je ob stopnjevanju strmine le še potrdila:

p7280089.jpg

Nekaj minut kasneje je trinajsterica veselo pozirala pri močno obsijanem bivaku:

p7280092.jpg

Veselje je kmalu izgubilo na intenziteti, ko smo ugotovili, da imamo v povprečju na osebo le še dobrega pol litra vode, pred nami pa še več kot polovica vzpona in pa cel spust! Odločitev, da se dvojica vrne, se je še drugič izkazala za pravilno, porabo preostanka vode pa smo natančno preračunali – bolje vseskozi po malem zalivati kot pa po nalivu trpeti sušo. Poslovili smo se in se z grenkim priokusom zapodili v strmino. Kmalu smo ugotovili, da smo brez potrebe zganjali paniko okoli vode, saj je je bilo v kotanjah še dovolj. Le agregatno stanje je bilo malce neprimerno za direktno uživanje:

p7280098.jpg

Nadaljevali smo z večjim optimizmom, čeprav je pobočje zaposlilo tudi naše roke:

p7280103.jpg

Zagrizli smo s tako vnemo, da nas ni ustavilo nič več. Tudi globoka razpoka v ozkem grebenu ne. Prvi se je vanjo spustil vodič in po opičje nadaljeval na drugi strani:

p7280114.jpg

Kmalu sem se v zevajočo špranjo spustil tudi sam in spremljal Draga takoj za mano iz perspektive mravlje:

p7280115.jpg

Takoj za tem sem se moral umakniti, kajti špranja ni dovoljevala družabnosti v njenih nedrih. V gosjem redu spuščajoč se preostanek skupine sem spremljal z vznožja druge strani:

p7280117.jpg

Začel sem plezati po ostrih skalah in kratkih klinih:

p7280118.jpg

Po nekaj korakih sem desno nogo položil na skalo prekrito s tanko plastjo kamenčkov. V trenutku prve obremenitve s težo je polovica kamenčkov izginila, pod njim pa zajeten (večkilogramski!) kos skale ploščate oblike. Precej debela plošča se je postavila pokonci in zdrknila navpično navzdol po žlebu brez dotika. Moj “Pazi, skala!” je prekril Miranov “SKALAAA!!!”. Le četrt sekunde kasneje sem videl nekaj metrov niže glavo, ki se je po prvem odboju odlomljenega kosa od stene uspela za nekaj centimetrov odmakniti iz ekstremno nevarnega območja. Od spodaj je na srečo prišlo zagotovilo, da je ni nihče skupil. Kasneje smo sestavili zgodbo, da je bil v kritični situaciji Roman, ki se je ob kriku nagnil proti steni, dokončno pa ga je pod zaščitni rob brez gledanja navzgor potisnil Franci. Pri tem je Roman skupil nekaj prask, a hujšega na našo srečo ni bilo. Kaj bi se lahko zgodilo ob nepravilni reakciji, lahko le ugibamo. Temne misli smo hitro pregnali, ob tem pa nam je bil v izdatno pomoč pogled čez rob na Jezersko:

p7280119.jpg

Za naslednjim robom pa smo na grebenu, katerega smo grizli, opazili nekaj planincev, ki so očitno dosegli nek vrh:

p7280123.jpg

In ta vrh gotovo ni bila Skuta, ampak nič drugega kot Dolgi hrbet (2473m). Zgrešili smo! Opciji v takšnem primeru sta vedno dve. Ali greš dalje, ali pa se vrneš. Nismo se odločili za nadaljevanje v tej smeri, ker prvič, bi to bila sprememba načrta in drugič, pot slovi kot ena najzahtevnejših v Kamniško-Savinjskih Alpah in bi nas z našo opremo gotovo spravila na hrbet – kot Kafkinega junaka. Vrnitev je zopet zahtevala plezanje po jekleni vrvi in klinih iz prej omenjene špranje:

p7280127.jpg

Nekaj minut kasneje pa smo že videli dva planinca, ki sta hodila pravokotno na našo pot – očitno s Skute! V naši vnemi grizenja stene smo spregledali razpotje, ki je od nas zahtevalo, da prenehamo z rinjenjem naravnost in zavijemo desno. Očitno se nihče od nas ni obračal nazaj, da bi videl markacije, ki vodijo na Skuto. No, ob vračanju smo jih razločno videli vsi. Vseh šest! To je bil kritični trenutek in nova dvojica se je odločila za vrnitev, a le do bivaka. Le najbolj trmasta deveterica se nas je pognala na Skuto, kjer smo se proti prejšnjemu plezanju dejansko sprehajali po parku:

p7280129.jpg

Še posebej, ker si je tamal, preden smo se ločili, oprtal moj nahrbtnik in mi olajšal vzpon. Pol ure kasneje smo že bili vpisani v Skutino knjigo, vodiču Kalimeru pa so zaradi kiksa hitro zrasli rogljički:

p7280141.jpg

Spili smo še zadnje kapljice vode in se malce razgledali naokoli. Vreme je bilo za kaj takega skoraj kot naročeno – sicer nikjer nobenega oblaka ali meglice, a je bilo ozračje dokaj umazano. V daljavi so se zato videli le obrisi planšarske Velike planine:

p7280145.jpg

Na hitro sem pred spustom naredil še 360-stopinjski panoramski posnetek:

(za povečavo klikni na fotografijo)

panothumb.jpg

Od desne proti levi so vidne zanimivosti:

  • nad Lučko (svetlolaska, ki pošilja MMS) je v daljavi Velika planina
  • nad Kalimerom (z belo kapo med Romanom in Miranom, obema s trakovi na glavi) preostali štirje prvaki Kamniško-Savinjskih Alp (tretja najvišja je Skuta, 2532m) od desne proti levi
    • Grintovec (2558m)
    • Kokrska Kočna (2520m)
    • Jezerska Kočna (2540m), ki se drži Kokrske
    • Dolgi hrbet (2473m) pa je najbližji in najnižji vidni vrh
  • četrt obrata dlje proti desni pa še Jezersko v dolini (kjer so lepo vidni drevoredi)

Osvojitev vrha je bil zame ključni trenutek izleta. Pred tem me je občasno malce zvilo ob pogledu v kakšen prepad, čez kakšen rob ali pa ob hoji po ozki, nestabilni potki preko melišča. V glavi se mi je zvrtel posnetek, kako bi zgledal zdrs čez rob, padec v prepad. Po osvojitvi Skute pa so te misli izginile in prevevali so me čisto drugi, praktično neopisljivi občutki. To so občutki, ki sem jih skusil že pred štirimi leti na Triglavu, a sem nanje pozabil. To so občutki, ki so vredni vseh vloženih naporov. To so občutki, zaradi katerih se sploh odpravimo v gore.

Ob vračanju sem se Lučki moral zahvaliti, da mi je na Skuto spravila vodo tako, da sem ji pri spustu nesel nahrbtnik. Tej potezi je sledil nadvse prijeten pogovor. Pri bivaku sem nameraval razbremeniti tamalega, a je želel upravičiti svoje planinsko ime Šerpa in je vzel Dušanov nahrbtnik, tako da je ta laže držal korak s svojo nadvse zagreto Jožico. Po večerji smo ob bovli iz lubenice (mislim, da je ta dobra ideja zrasla na Daničinem zelniku) obujali doživljaje v krogu cele skupine (Romana je od zunaj oskrbela teta Pehta z nekimi posebnimi gorniškimi mazili, jaz pa na njegovo željo v obliki odškodnine od znotraj z enim Laščanom – drugega pa si je za svoje vodenje preko Dolgega hrbta na Skuto zaslužil Kalimero). Ponočevanja se nismo šli, saj so nas noge vlekle v posteljo, sploh pa nismo zaradi intenzivnega zehanja želeli tvegati kakšnega izpaha čeljusti. Postelje niso nudile nekega razkošja, vendar nam to po desetih urah čiste hoje in plezanja sploh ni bilo pomembno. Pomembno pa bi bilo, da v spalnici ne bi bilo prevroče (velika gostota ljudi v majhnem prostoru, 2. nadstropje – dvigovanje toplega zraka, nevihta nam je zaprla okna) in preglasno (spodaj so imeli nekakšno veselico, ko pa so se odpravljali spat, je bilo slišati, kot da jim je v napoto pohištvo na hodniku in so si ga umikali). Kljub zbijanju šal na račun omenjenih neprijetnosti ob treh ponoči (zmagal je Roman II z vici o sanjah) smo se zjutraj do sedme ure dokaj spočiti prebudili vsi. Nevihta ponoči nam je prekrižala načrte, saj so poti postale nevarnejše, vendar deveterice ni ustavilo niti to niti manjša utrujenost od aktivnosti prejšnjega dne. Naslednja postaja po planu: Grintovec. Precej manj zahtevna pot nas je hitro speljala stran od prenočišča:

p7290001.jpg

Kmalu smo ugotovili, da nismo edini, ki smo pravkar zajtrkovali:

p7290013.jpg

Grintovec je bil zavit v meglo in v razgledu na okolico smo lahko uživali zgolj izjemoma, pa še to le za kakšno minuto:

p7290020.jpg

Vrhu se je za nekaj časa uspelo otresti megle, da je pokazal svojo pravilno obliko:

p7290024.jpg

Drugi vrhovi so bili manj uspešni, a se nad pogledom nismo niti najmanj pritoževali:

p7290026.jpg

Na poti je bilo opaziti več postojank oz. okrepčevalnic za tekače Teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi ravno v času, ko smo se vzpenjali:

p7290028.jpg

Vrh smo dosegli pred prvimi tekači, a ne pred meglo, ki se je zopet zgostila. A budno oko in hitri sprožilec sta uspela ujeti vrh Skute, ki je le za nekaj sekund pogledala iz beline:

p7290035.jpg

Res neverjetno, kako hitro se spreminjajo vremenske razmere v gorah. No, nekoliko lažje delo sem imel s centrom Krvavec:

p7290037.jpg

Ko je planšar v cilju pihnil skozi rog in tako najavil prihod prvega tekača, se je naša pozornost usmerila tja:

p7290036.jpg

In res, ni bilo dolgo, ko je zmagovalec dosegel cilj po dobrih šestih kilometrih poti (in pri tem premagal dober poldrugi kilometer višine) v pičli uri in sedemnajst minut:

p7290041.jpg

Kot sedemnajsta pa je na vrh pritekla tudi prva predstavnica nežnejšega spola:

p7290048.jpg

Mi smo za enak podvig potrebovali štirikrat več časa, da smo vmes spali in da je nevihta zmočila teren, pa raje sploh ne omenjam. S kako pestro udeležbo se ponaša prireditev, zgovorno pričajo doseženi rezultati – vrh je doseglo več kot dvesto tekmovalk in tekmovalcev, skoraj nihče od njih pa ni porabil dvakrat več časa kot zmagovalec. Na vrhu smo naredili še zadnjo gasilsko:

p7290046.jpg

in se spustili v dolino ter ob poti spodbujali tiste, ki so se še vedno mučili s strmino. Pred kočo pa nas je pričakal pravi živ-žav:

p7290057.jpg

Nismo se veliko obirali, kajti preostanek skupine se je v dolino spustil že ob času, ko smo se mi šele z vrha Grintovca, in ni jih imelo smisla same predolgo puščati lačne in žejne. Pri žičnici so nas že čakali taksisti, vendar nas je bilo devet, prostora pa le za osem. Lahko bi se stiskali, vendar sem se odločil, da odložim vso opremo in zadnjih nekaj kilometrov odtečem po cesti. Hribolazniški čevlji niso ravno copati, ampak pri spustu nisem imel večjih težav. Sekal sem serpentine in brez večjega napora pritekel v dolino, kjer so me sprejeli z velikim začudenjem, češ da so do tistega trenutka zgolj uspeli stopiti iz avtomobilov! Na pozno kosilo smo se po preobrazbi v običajne državljane skupaj odpravili v Gostilno pri Orlu, kjer smo tudi formalno zaključili izlet. To je bil že peti pohod bolj ali manj stalne skupine, tako da smo se na pobudo vodiča in glede na etnološke značilnosti članov poimenovali v Gamse celjske. Ob tej priložnosti smo prejeli medalje, ki imajo seveda kot vse medalje – dve plati:

gamsi.jpg

Za obnovitev energije je poskrbel neimenovani sponzor v obliki 70% čokolade. Posebne nagrade so prejele najbolj vztrajne ženske, tiste s tradicijo v skupini. Menim, da so si te nagrade izmislili le, da je Kalimero lahko poljubil vsako od njih! Veliko smo se tudi naučili. Kalimero je prejel skalo v približni obliki Skute s kažipotom, kako priti do njenega vrha. Da bo za naslednjič imel zemljevid, kje je potrebno zaviti desno. Ida je spoznala, koliko je zares zmožna, saj je s svojimi plezalnimi sposobnostmi še najbolj presenetila sebe. Luka je na obrazu občutil, kaj pomeni biti rdeč kot kuhan rak. Kljub temu, da ga je Martina mazala s sončno kremo, a očitno je bilo že prepozno. Moj nos, čelo in vrat so tudi pričali o tem, da sem premalo uporabljal kremo za sončenje. Seveda v tem z Luko nisva bila sam, v bistvu me je na celi črti posekala Lučka. Imela je lepe svetle nogavičke, kratke hlače in majčko. Vse ostalo je bilo živo rdeče oz. že kar roza, zato ji je Dani planinsko ime spremenil v Roziko. No, morda sem imel jaz bolj rdeč nos, ampak Lučka se s tem ni strinjala. Predlagal sem dogovor o zmagovalcu na osnovi posnete fotografije, vendar je nastala fotografija bila osvetljena tako, da sva imela nosova enako svetla. Morala sva priznati pat pozicijo in z dogovorom, da se dobimo konec avgusta, se povzpnemo na Celjsko kočo, splaniramo izlet za naslednje leto in si izmenjamo fotografije, smo se poslovili.

Celjski grofje so vladali velikemu delu današnje Slovenije, mi pa kot gamsi vladamo – planinam.

– aly –

NT konferenca 2007

torek, 29. maja 2007

Zadnje poročilo v seriji obdeluje letošnjo Microsoftovo NT konferenco, ki se je odvijala prve tri dni predprejšnjega tedna. Ker slika pove več kot tisoč besed, se bo poročilo opiralo predvsem na fotografski material, ki pa je avtorsko zaščiten. Tako je še objava povezave nanje lahko zelo rizičen korak. Lastnik fotgrafij je namreč velikan iz Redmonda.

Večina dogajanja je potekala v portoroškem Grand hotelu Bernardin *****, kjer se v konferenčni dvorani s precej velikim pompom odprli konferenco. Kot se za velike otroke spodobi, s(m)o udeleženci prejeli barvne loparčke, s katerimi s(m)o lahko izražali svoje mnenje v obliki da/ne, glasovali v anketah in nenazadnje igrali mini igre. Otvoritvi so skozi vse tri dni sledila predavanja preko celega dne, vendar temu področju ne bom posvečal prevelike pozornosti. Predlagam, da podrobneje obdelamo dogajanje zvečer in ponoči.

V ponedeljek so piknik pripravili pirati, ki so uspeli ujeti morsko deklico. V torek smo brezpogojno, nemilostno in ekskluzivno zasedli Ambasado Gavioli. Uporabljena varnostna razdalja do odra mi sicer ni bila čisto jasna, kajti igrali so odlični, a z ultra težko izgovorljivim imenom, Xequtifz. V podporo zadnji izjavi so izključno za opisovani dogodek posneli predstavitev. Po polnoči jih je zamenjal DJ “Šmajser”, ki nas s svojimi bedno-bednimi inserti ni uspel spraviti domov, zato so nas mogli že ob enih iz lokala pospremiti redarji. Zadnji dan, torej v sredo, pa smo potovali v Eni noči okoli sveta. V Parizu nas je pričakala zvijajoča se TinaG, njene priležnice pa so zaplesale kankan. Pot nas je zanesla v Afriko, kjer smo srečali veliko vrst divjih živali. Nekega Francoza so celo uspele prepričati, da ostane med njimi. Za koslilo. Poleteli smo še v Rio, kjer smo bili priča značilnemu karnevalskemu plesu. Nastopajoče so bile z vsakim plesom manj oblečene, zato so morali vse skupaj uravnovesiti kenguruji s svojimi kožuhi. Azije nisem našel, zato sem razočaran odšel domov.

– aly –

Gasshuku 2007

sobota, 26. maja 2007

Nadaljevanje raziskave je privedlo do večdnevnega dogodka v Celju dva tedna nazaj. V telovadnici II. OŠ Celje je skrivne obrede izvajala organizacija po imenu JKA. Vsi udeleženci zbora so nosili bele uniforme in raznobarvne pasove, ki očitno določajo položaj v sami organizaciji. Rahlo mešanje zraka z rokami in nogami se je sprevrglo v proizvajanje grotesknih krikov in vsesplošnega smeha. Fotoreporterji organizacije so bili vseskozi na preži in so ujeli marsikatero zanimivo situacijo, naši agenti pa so se uspeli dokopati do njihovih skrivnih arhivov: galerija JKA Slovenija, galerija kluba To-Te iz Maribora. Podroben pregled fotografij je na več mestih opazil pogrešanega, sledi pa so vodile proti Obali, a o tem več v naslednjem poročilu.

Gasshuku 2007

Meddimenzijski incident

sreda, 23. maja 2007

Posebni specialni reporter STA poroča, da se je – aly – izgubil v času in prostoru. Vendar na srečo v tem primeru velja biblijsko reklo, da je tisti, ki je bil izgubljen, kasneje bil tudi najden. Tako pogrešani zopet funkcionira po CET, preiskava o vzrokih incidenta pa je v teku. Prvi izsledki potencialnih vzrokov v prilogi poročila spodaj.

Zadnjo soboto v aprilu se je pod Botričnico pri Šentjurju godila bitka narodov. Povsod je ležala oprema, od obrambne pa vse do ofenzivne. V prvih bojnih linijah je bilo sprva opaziti precej spokojno razpoloženje, vendar se je z bojnim krikom kmalu pričelo mesarsko klanje.

Nasprotnik ekipe takrat že pogrešanega je začel s silovito ofenzivo, kar je kmalu rezultiralo k predaji brata pogrešanega. Vendar se je tehtnica kmalu prevesila v drugo stran in nasprotnik je začel izgubljati kontrolo nad bitko. Nekaj minut kasneje je ostala le še ena pozicija, kjer sta se utrdila dva pripadnika SV. Po nekajminutnem obstreljevanju se situacija ni spremenila, zato se je pogrešani odločil za samostojno protiofenzivo, vendar doživel le polovični uspeh – v nasprotnikovi ekipi je padla le polovica borcev, medtem ko je sam bil resno ranjen v levico. Last man standing sistem se je hitro prelevil v last man running, vendar ga je preostala enota pogrešanega hitro izsledila in nasprotnik je moral priznati, da je bil premagan.

Po naporni bitki si je ekipa pogrešanega privoščila počitek in relaksacijo v svoji bazi. V tem trenutku ni bilo nikjer več opaziti pogrešanega. Je bila rana usodna? Ne, kmalu se je izkazalo, da so vse uprizorjene bitke bile le igra! Sledila je namreč podelitev pokalov najboljšim ekipam in za ekipo Carjev ga je prevzel prav pogrešani. Živ in zdrav. V ekipi je zavladalo nepopisno veselje. Kot dokazno gradivo dogodka prilagam fotografijo trofeje, kot seznam oseb, ki bi morda kaj več vedele o samem dogodku pa gasilsko fotografijo zmagovalnih ekip. Posebnemu zaslišanju o izginotju izginulega je bil podvržen dream-team in sicer (stojijo zadaj od desne proti levi, začenši v zeleni majici): Matjazy, Udo, pogrešani, Sašo in tamal. Zaslišanje je bilo uspešno, saj je navrglo nove sledi, katerih rezultati sledijo v naslednjih prispevkih.

Matematika je zelo fleksibilno orodje

sreda, 25. aprila 2007

Ali veste, kdo je izumil triatlon? You’ve heard nothing yet!

S računa na papir: “0^2 / 2 = 1 / 2
A bdi nad njegovim delom: “Kolk je nič na kvadrat?
Ena, ane?“, z malce dvoma odgovori S.
A ga želi vzpodbuditi, da premisli: “Zihr? Kulk je nič krat nič?
S ustreli: “Nič!” Ampak se malce zaustavi. Potem pa: “… aja nič fakulteta je ena!
Aha, to pa ja“, mora priznati A.
Vendar se S-ovi dvomi ne razblinijo: “… sam kak boš pa pol to delil z dva?
A ubere mamino finto, s katero ga je v ranem otroštvu učila osnovnih operacij: “Lej, maš dva froca, pa nobene lizike. Kulk lizik dobi vsak od njiju?
Kot strela z jasnega udari M: “Vpraš cigane.

– aly –

Le Parkour Simple. Action!

ponedeljek, 23. aprila 2007

Lepo vreme in vsesplošno pomladno razpoloženje nabije človeka z energijo. To energijo je treba koristno porabiti, sicer prihaja do nepotrebnih izgub v obliki toplote, kar pa negativno vpliva na že tako kritično razpoloženje na materi Zemlji, ki je, mimogrede, včeraj praznovala.

Že lep čas se navdušujem nad francosko iznajdbo po imenu parkour (in izpeljankami, priredbami, kot je npr. free running), delno tudi po zaslugi Območja 13. Nadvse inspirativno je opazovanje tehnik, ki jih izvajajo mojstri veščine, tako da me je prej ali slej zamikalo, da zadeve poskusim tudi sam. Pri nas je parkour precej slabo razširjen, med brskanjem po spletu sem našel le manjše skupine najstnikov, ki so občasno trenirali, bodisi v telovadnici, bodisi na prostem.

Začeti z vadbo brez telovadnice in blazin zna biti boleče. Vendar dosti pomaga travnata podlaga, tako da se nad modricami in odrgninami, ki so sicer redne spremljevalke tega športa, ne morem pritoževati. Trave imamo dosti doma, ne manjka pa nam niti hribov niti starih stavb, tako da za začetek je dovolj. Pa kaj bi še govoril, poglejte si raje sami. Akcija!

Pravno: Otroci, ne počnite tega doma. Če vas mika, nažicajte starše, da vam kupijo kakšno blazino. Ali pa vsaj, da na roditeljskem sestanku predlagajo, da na vaši šoli organizirajo obšolsko dejavnost, kjer boste lahko skakljali in se metali po blazinah. Avtorjem uporabljene skladbe se opravičujem, ker jih nisem vprašal za dovoljenje. Najbolje za vse bo, če moje ravnanje vzamejo kot poklon in brezplačno reklamo.

– aly –