Archive for the ‘Razmišljanja’ Category

Drive by: predlog spremembe izvajanja

torek, 17. junija 2008

Drive by je izraz, ki se pri nas najbolje pokriva s patizansko taktiko udari-in-pobegni (hit-and-run), le da se uporabljajo vozila. V sodobni kulturi sta tako izraz kot sama tehnika postala popularna v raperskih krogih, začelo pa se je z ubojem 2Pac-a. Od tam se je izraz razširil v najsodobnejšo kulturo – računalniške igre, pri katerih ne moremo mimo najbolj razvpite serije Grand Theft Auto (uradna stran). Ravno skozi igre te serije sem izraz spoznal tudi sam na dva načina – da sem ga v igri izvajal in bil njegova tarča. Iz te neprecenljive izkušnje sem spoznal, da na tem nekaj ni vredu.

Nekoč me je ena vožnja okoli večjega krožišča navdahnila za nov model izvajanja drive by-a. Pri tem sem se seveda zavedal, da mora nov način biti še vedno sodoben, še vedno ameriški in še vedno nevaren, da je privlačen, a hkrati malo manj rigorozen. Drive by, kot sem si ga zamislil, vključuje stranko (potnike v avtomobilu), ki namesto krogel uporabljajo kovance in ponudnika v sredini krožišča, ki ostaja tarča, vendar sprejema kovance. Ponudnik namreč ne bi bil tam, da umre, ampak da ponudi Hitro hrano 2.0. Pri uvozu v križišče bi namreč stranka naročila, kaj želi pojesti, ponudnik bi hrano pripravil in jo stranki izročil pri njenem želenem izvozu iz krožišča. Če hrana ne bi bila na voljo ob prvem prihodu do želenega izvoza, bi se stranka pač odpeljala še en krog.

S tem bi se lotili kar nekaj perečih problemov:

  1. z optimizacijo izdelave naročil se izpusti toplogrednih plinov ne bi povečali na račun naročila hrane, saj bi se stranka samo zapeljala skozi krožišče,
  2. zmanjšali število smrtnih žrtev na cesti na račun drive by-a, ker bi stari način izginil iz vseh slovarjev,
  3. zamenjali hitri način umiranja (uboj) s počasnejšim (prekomerna telesna teža), kar bi povečalo donosnost zdravstveni industriji, ki bi lahko te ljudi zdravila s svojimi izdelki in storitvami,
  4. prenovili bi okoren sistem drive-in verig s hitro prehrano in omogočili nadaljnji razvoj te perspektivne industrije.

Skratka, menim, da je v zgoraj opisani ideji velik potencial in se zavzemam za to, da bi bila vključena v nacionalni program varstva okoljanacionalni program varnosti cestnega prometa, nacionalni plan zdravstvenega varstva in nenazadnje vključena v EU projekt Krepitev varne hrane v primarni proizvodnji.

Srce

nedelja, 17. februarja 2008

Pojav, ki ga želim razumeti, bom na čast spletnodnevniškemu matematiku opisal tako:

Srce

Zgornja predstavitev pojava je očitno tipa “levo”, zatorej je vsakršen strah odveč. Sploh pa sem mnenja, da nekaterih reči pač ni mogoče doumeti zgolj z glavo.

– aly –

Pogovarjajmo se!

sreda, 24. oktobra 2007

Prvemu se v glavo prikrade Crna krava, belo mleko in začne deklamirati, ker pevskega posluha nima. Drugemu besedilo privabi nasmešek na usta in se takoj spomni na sonarodnjakovo pesem Zidareva ljubav, bolje poznano po alternativni interpretaciji pod imenom Izvukla si ciglu. Sledi naval smeha. Prvemu ni čisto jasno, kako se drugemu v glavi zgodi preskok, ko vpraša prvega, če je slišal za Deep Forest. Prvemu zaigra srce in z velikim veseljem odvrne, da poseduje celotno diskografijo. Od tega trenutka dalje uživata ob glasbi slednjega izvajalca, ko vpade ona. “Ka te maš to za eno musko?” “A ti je všeč, te sprošča?” In že se združba za sedem ur štiklov prenaša na njen USB ključ. Ušesa na delovnem mestu do konca delovnega dneva ne zaznajo več nobenega drugega izvajalca.

Ona vsako jutro kuha kavo ali čaj in mu servira. Pijeta oba. Skodelici se spraznita in vesten on umije svojo. Ona se oglasi, da bi on lahko umil tudi njeno, glede na to, da mu vseskozi kuha. On se takoj strinja, a ona hiti zatrjevati, da se šali in ne zahteva, prosi ničesar od njega. A on z nasmehom na ustih ne popusti in umije še njeno. Ona mu vrne še večji nasmeh.

Zgornji zgodbici le nakazujeta, do česa dobrega vse lahko pripelje povsem običajen pogovor. Včasih zaradi česa pogovori niso ravno lahki. Spet drugič lahko pogovor sam sebe žrtvuje in tako rodi solzo ali dve. Intenzivnejšo čustveno reakcijo pogovor izzove, bolj je učinkovit. Na ta način rastemo, kar je gotovo eden od osnovnih ciljev življenja. Torej, pogovarjajmo se – pogovor je pot in ne cilj. Cilji pa so le sanje z določenim časovnim rokom.

Deljeno veselje, je dvakratno veselje. Deljena žalost, je polovična žalost.

~ švedski pregovor

– aly –

Peklenska ura

sreda, 19. septembra 2007

Ravno prvikrat vrtim zadnji album Linkin Park Minutes to Midnight (poimenovan po uri, ki odšteva do sodnega dne) in pregledujem Futr dneva. Ko naletim na zbirko civilnih poročil o katastrofi pri nas in začnem malo prebirati, se prikladno zarola posledicam Katrine posvečen komad The Little Things Give You Away:

Sam se t.i. državljanskega novinarstva nisem šel, ker so tukaj v Mariboru najhujša posledica, kar sem jih videl, bile moje do kolen mokre hlače. Je pa res, da se nisem gibal po kritičnih območjih, kot je npr. Lent. Takole je bilo pred skoraj letom dni po za moj uč podobno intenzivnem neurju (seveda v Mariboru, Slovenija sicer podobnega kot je bilo to, bojda ne pomni):

Neurje Lent september 2006

Če pogledamo preostali štajerski konec, je bilo hudo niz Dravo in ob Dravinji, dobro jo je skupila Slovenska Bistrica, Šentjur jo je po raportu domačih še dobro odnesel, Laško se je kot ponavadi ob večjih deževjih spremenilo v Atlantido, Velenje je bilo nekaj ur popolnoma odrezano od preostale Slovenije. A kljub vsemu, so se po poročanjih po celotni Sloveniji vsi poklicani pa tudi prostovoljci ustrezno odzvali, posledice sanirajo, razmere se umirjajo. Vse pohvale, svojcem šesterice smrtnih žrtev pa sožalje. Nekaj jih je umrlo čisto po nepotrebnem – gasilec zaradi črpalke priklopljene na napačno zvezano vtičnico (moj oče dobro ve, kaj pomeni biti priklopljen na tako vtičnico), neka ženska in moški, ki bi naj reševala avtomobil oz. neke reči iz hiše… v petek se nam obeta dan žalovanja. (viri: slovenski mediji, če ni drugače navedeno)

Znanstvena sfera je že zdavnaj uspela izobčiti lobistične proti-“raziskave” in poenotiti mnenje o klimatskih spremembah. Kdaj bo ljudstvo spoznalo, da je programirano, in začelo razmišljati s svojo glavo?

– aly –

Kaj se zgodi v osmih letih?

torek, 28. novembra 2006

Osma obletnica zaključka osnovne šole: ena noseča in se poroči v soboto, drugi pred dvema mesecema postal očka, tretja že ima tri, četrti ima v mezincu vse ceste Vzhodne Evrope, peti pa se tedne brez hrane podi po kočevskih gozdovih v Enoti za specialno delovanje Slovenske vojske. Pa jaz? Hja, še vedno hodim v šolo…

– aly –

Informatik ali programer?

Četrtek, 12. oktobra 2006

Večna dilema na našem faksu. Vsak zagovarja svoja stališča, čeprav nekako prevladuje trend, da se na informatiki pride lažje skozi, da se tam samo nekaj riše in nič konkretnega ne naredi, nasprotno kot na programski opremi. No, jaz res nisem imel konkretnega stališča o tem, zakaj sem izbral informatiko. V glavnem sem sedaj izhajal iz tega, da vidim velik potencial v uporabi računalniške podpore, vendar hkrati ne želim početi tega, kar delajo na programski – programirati nekaj, kar ti rečejo drugi. No, danes pa je, kot je že zapisal kolega Matjaž, predavatelj na enem izmed predavanj izjavil sledeče:

“Če narediš program in ga prodaš, dobiš zanj 15 tisoč tolarjev. Če isto stvar poimenuješ informacijski sistem, dobiš zanj 15 milijonov!”

In to, dragi moji programerji, je dober razlog, zakaj izbrati informatiko.

– aly –

Droga

torek, 12. septembra 2006

Včeraj sem bil med običajnim pogovorom z osebo, ki jo poznam že več let, vprašan, če sem pijan. Seveda nisem, saj dobro ve, da sploh ne pijem alkohola. Sem mogoče zadet? Hm, mogoče pa res malo, ampak dobro ve, da od nikakršne droge v ožjem pomenu besede. Sledilo je vprašanje, če sploh imam kakšno drogo. Po kratkem premisleku sem našel zgolj eno – smeh. Ah, kakšen smeh neki, to ni droga! Zakaj pa ne? In tako se je zaključilo.

Po kosilu je sledila kavica z drugo osebo, ki jo poznam precej manj časa, ampak se mi zdi, da jo poznam že od nekdaj. Sploh ne vem, kako se je začelo, ampak končalo se je z lovljenjem življenjsko pomembnega zraka, ki je zaradi prekomernega smejanja nekontrolirano uhajal iz telesa.

Zvečer sem zopet padel v hudomušno zbadajoč pogovor s prvo osebo, ki je uvidela, da se moje obnašanje ni dosti spremenilo in da ne more biti druge razlage, kot da sem zaljubljen. Sledilo je moje takojšnje zanikanje in dodatek, da se na ta način, kot misli*, gotovo ne bom zaljubil nikoli več.

Danes zjutraj pa so mi zopet švigali izseki preteklosti po glavi in moja tehnično-znanstvena narava mi ni dala miru prej, kot da sem našel skupni imenovalec vsem tem prebliskom. In res, ni dolgo trajalo, ko sem spoznal – niso bili pomembni dogodki, ampak osebe. Vse osebe, ki sem se jih spomnil, so na obrazih imeli nasmeške. Tako sem dobil tezo, ki jo je bilo treba še potrditi. Poskusil sem se spomniti oseb, ki sem jih videl zgolj enkrat ali dvakrat v življenju. In glej ga zlomka, vsi so se mi nasmihali! Zelo hitro sem prišel do sklepa, kaj mi je storiti. Življenje je prekratko za slepomišenje, zato, Mateja, da, zaljubljen sem. V nasmeške ljudi. V smeh. V življenje.

* da bi se brezglavo, neracionalno obnašal, ne videl drugega kot zgolj svojo ljubezen, bil od ljubezni zadet

P.S.: Včeraj sem na ulici srečal žensko poznih dvajsetih let, ki mi je bila od nekod znana, a se nikakor nisem mogel spomniti, od kod. Ah, kaj bi to, saj ni pomembno in stopil sem dalje ter pozabil na vse skupaj. Med pisanjem zgornjih besed pa me je udarilo. Zapazil sem jo, kako se mi nasmiha od tam, kjer sem jo srečal.

– aly –