Archive for the ‘Tehnologija’ Category

EU-wide Internet sharing of medical records for enhanced diagnosis/treatment while patients remain the owners of their data

petek, 15. junija 2012

Patients should have the ability to choose the doctors to diagnose their condition and the performers of their treatment. Patients should have the ability to a second (or even third) opinion. They should have the ability to choose another performer of their treatment if they are not satisfied with the first-selected one.

To enable these abilities, medical records of the patients should be easy-transferable from one medical institution to another, from one doctor to another, from one physician to another. Transfer of medical records is nowadays performed using postal mail or when the patient travels from one medical institution to another. However, to enhance diagnosis procedure which is many times crucial for success of the treatment, this transfer should be possible even in the cases when patients cannot travel long distances due to their condition or financial situation.

The Internet proved to be a very good media for all kinds of data transfer. Therefore I believe it can be leveraged also as a media for digital and/or digitalized medical records transfer. Patients are the sole owners of their medical data such as medical encounters and history, progress notes, test results (e.g. EKG tracings or X-ray snapshots), prescriptions etc. Patients should have the ability to entrust the storage of their medical records to authorized medical records storage agencies – medical vaults. By granting one-time or full-time access privileges to particular employees of different medical institutions patients could share their medical records (or just their parts, to hide unimportant data for particular medical procedure) with the different doctors to gain diagnosis or a second opinion and to provide performers of their treatment with all available data to perform the treatment and to change the performer anytime they want.

EU regulation could establish legal grounds and conditions for EU-wide medical vaults for EU citizens to choose from. Secure protocols would enable patient-regulated access to the medical records in the vaults from allover EU. This would provide a basis for patients to get the best possible diagnosis from the doctors they trust regardless the distance and to get the treatments they believe will bring them the best results in the shortest time. Diagnosis and second opinion time could be shortened and made cheaper. Patients would get more influence on the diagnosis procedure and the treatment of their condition.

Videokonferenca

sreda, 14. novembra 2007

Dal sem skozi svojo prvo poslovno videokonferenco. Tri dislocirane lokacije enega podjetja, tuji gostje, angleščina neizogibna. Vzpostavitev klica je šla kot po maslu, takoj ko smo na naši strani ugotovili, s katerega vira TV črpa signal s sistema za videokonferenco. Videli smo se vsi, čeprav je bila slika na 72-centimetrskem katodnem zaslonu precej žalostna. Pa slišali smo se tudi, takoj ko smo se navadili, da je mikrofon vključen ko lučka ne gori in ugasnjen, ko gori – ravno obratno kot v parlamentu.

Videokonferenca

Sledila je več kot polurna kalvarija vzpostavitve prenosa videu vzporednega toka slike predavateljevih elektronskih prosojnic (Uf, je že kdo videl hujši desni neujemalni prilastek? Za ceno privabljanja kakšnega bralca, ki ga tovrstna stavčna analiza zanima, bom gotovo izgubil vse ostale). Težave so bile posledica prenosnih poti, saj je že četrti kanal imel na razpolago preozko pipico. No ja, verjetno ni bila kriva pipica ampak način prenosa skozi njo (za video je skoraj vitalnega pomena uporaba protokola kakršen je ATM). Vendar če si takšnega načina prenosa ne more privoščiti ponudnik povezav v svet med svojimi enotami, potem si je ne more privoščiti nihče. Medtem ko eni sanjajo o vsebinah visoke ločljivosti, je v drugih primerih težko zagotoviti že osnovno kvaliteto.

– aly –

iMac indahouse!

nedelja, 4. novembra 2007

Pod prste mi pride novi iMac, zapakiran v lično, a vseeno desetkilogramsko škatlo. V škatli je spravljen Mac in vse ostalo (klikaj na fotke za povečave):

Naloga: usposobiti Microsoft Word in Adobe Acrobat Reader, bodisi na Mac OS X bodisi na Windows XP ali pa najbolje kar oboje. Po priključitvi treh kablov (napajanje, tipkovnica, miš) v center dogajanja in ob pritisku na gumb za prižiganje na hrbtni strani se je začel prebujati Mac OS X:

Kaj kmalu je stroj pripravljen za uporabo v vsej svoji tehnološki dovršenosti. Seveda je že pred prihodom iMac-a moja Toshiba z mreže snela vso potrebno in malo manj potrebno programsko opremo in tako ves čas sodelovala v namestitvenih postopkih:

Najprej se je potrebno seznaniti s čudno-čudnimi vhodnimi napravami v Mac-a. Tipkovnica minimalistična, a všečna in tipkabilna. Miš kratkorepa, brezkoleščna (kolesce nadomešča sledilna kroglica, nekakšno 3D kolo) in prikimavajoča (nima glavnih gumbov, ampak pritiskamo celotno miš proti podlagi):

Poleg žične vhodne dvojice je iMac-u priložen tudi Apple Remote. Z njim mašino uporabljamo kot nekakšen HTPC, torej pregledujemo svoje fotografije, poslušamo glasbo ali gledamo filme (DVD, lastna produkcija, DivX, na zahtevo z iTunes, zastonjski predfilmi v živo preko interneta itd.):

Želeno programsko opremo je potrebno nekako prenesti s Toshibe na Mac-a. Kljub temu, da on na mreži vidi njo in ji uspešno dvori z uporabniškim imenom in geslom, mu ona noče dati dostopa do njene notranjosti. Rešitev sem našel v obliki ženitnega posrednika – USB ključa, ki ga je Mac sprejel kar preko svoje tipkovnice:

Prvi poskus poganjanja Windows aplikacij na Macu, katerega resnih rezultatov roko na srce nisem pričakoval, je uporaba Mac-ovega orodja Crossover. Sledi njegova namestitev in testna namestitev nekako tipične Windows aplikacije, WinRAR-a. Crossover vedno prevzame pobudo, ko od koderkoli poženeš Windows aplikacijo (v mojem primeru kar z USB ključa) in jo poskuša namestiti. V primeru WinRAR-a gre brez težav (dokaz fotka spodaj desno). Kako pa je s programi brez namestitve? Browzar se ni uspel zagnati, Media Player Classic pa (filmov ne uspem zavrteti, ker se mi ne da ubadati z nameščanjem kodekov – prihranjeno za kak drug test). Občutki ob kratkotrajni uporabi Crossover-ja so torej mešani:

Sledila je ustreznejša rešitev uporabe Windows aplikacij. Direktna namestitev Windows XP! To je mogoče, odkar je Apple prešel na Intelovo platformo. Seveda nikomur ni v interesu, da bi povozil tako imeniten sistem, kot je Mac OS X, zato je potrebno Okna namestiti vzporedno. Apple je v ta namen ustvaril Bootcamp. Gre za orodje, ki z nekaj navodili s pomočjo miške odščipne kos particije Mac OS-a in ga dodeli Oknom, zapeče CD/DVD z okenskimi gonilniki za iMac-a, požene namestitev Oken in po namestitvi skrbi za dvojni zagon obeh operacijskih sistemov. Vendar tukaj nastopi težava. Apple je pred časom ustavil prenose Bootcampa, ker ga je iz beta različice potegnil v končno in ga vključil v najnovejšo verzijo Mac OS X – Leopard. Še dobro, da obstajajo alternativni kanali za dobavo programske opreme. Sistem ni imel nič proti temu početju, tako da je šlo vse kot po maslu. Spodaj lahko vidite pripravo in peko gonilnikov (vse kar je potrebno storiti je vstaviti CD/DVD v režo pekača) ter pripravo Windows particije (z drsnikom izbrati, kakšen delež ji privoščimo):

Po končanem postopku v Mac OS se Mac ponovno zažene in s CD-ja požene Windows namestitev:

An exciting new look. Na Mac-ovem zaslonu še kako drži! Zaslon je res neverjeten. Moja Toshiba ima zelo svetel zaslon z živimi barvami proti večini prenosnikov in celo kakšnemu namiznemu zaslonu, vendar njena belina ni nič proti Mac-ovi belini oprani s Persilom. Vsi vemo, kako dolgo traja namestitev Oken, zato si Mac-a, ogledam z njegove boljše strani. Poglejte samo te linije:

Okna medtem zmeljejo večino potrebnega in se uspešno prvič zaženejo. Uspeh!

Vstavim disk z gonilniki za Maca in vse se brez težav namesti. In kakšna je uporabniška izkušnja Windows na Mac-u? Navajanje tipkovnice bi trajalo nekaj časa, tudi miške. Jaz optimist, ki sem do tega trenutka večinoma (v bistvu maloma) klikal po MacBook-u, sem prepričan, da ima Mac-ova miška samo en gumb. Zato tudi priklopim običajno PC miško, ki poseduje tudi desno tipko. Zakaj? Da sploh lahko izvržem DVD z gonilniki. Edini gumb na iMac-u je namreč gumb za vklop/spanje/bujenje/izklop. Izmet CD/DVD se vrši programsko in zato je potrebno doseči priročni meni pogona. Seveda se ne dam in z Mac-ovo miško klikam v kombinaciji z raznimi tipkami na tipkovnici. Kar naenkrat se mi odpre priročni meni. Opa, kaj pa je bilo to? Ah, Mac-ova miška ima kljub vsemu dva gumba! Oz. enega, ki ga lahko pritisneš tudi na njegovi desni strani. Dokaz blamaže je PC miška priklopljena na drugi USB vtič tipkovnice:

Od tod dalje namestim še vso s strani lastnice želeno programsko opremo in zapustim Okna. Ob zagonu držim tipko Option oz. Alt, kar mi prikaže zagonski meni, in kjer lahko izbiramo med obema nameščenima operacijskima sistemoma:

Vrnem se v Mac OS, kjer se imam namen še malce poigrati. Poslušanje glasbe preko multimedijskega vmesnika in pod nadzorom daljinskega upravljalnika gre tekoče in nadvse preprosto:

Naslednja točka je predvajanje DVD filma oz. v mojem primeru kar legendarne risanke A je to!. iMac me prvič razočara. Uklonil se je pritiskom MPAA in zaklenil svoj DVD predvajalnik na regijo 1. Seveda lahko regijo zamenjamo, a samo petkrat v celotnem življnjeju Mac-a. Krivca za nekaj slabe volje sta verjetno proizvodnja za ameriški trg in pa moj hladen odnos do alternativnih rešitev tega problema. Za ubadanje z njimi nisem našel časa in/ali volje:

Takoj za tem me razveseli Dashboard, ki ima že privzeto vgrajeno vse to (analogno uro, koledar, vremensko napoved ipd.), kar sem moral za Windows XP poiskati sam:

Nadalje uspešno nastavim Apple Mail, da se razume z Gmail-om, skomponiram Odo radosti v GarageBand-u in napravim nekaj bedastih fotk v Photo Booth-u s pomočjo nad zaslon vgrajene kamere iSight. V iPhoto v parih sekundah s posnetih fotk odstranim vse svoje gube in mozolje z obraza. Z iSight posnamem tudi nekaj materiala za iMovie:

V njem posnetke zmontiram, dodam prehode, glasbeno podlago in napise. Nastane tole (mogoče imam samo jaz težave pri predvajanju, mogoče je kriv Google – v zadnjih sekundah se predvajanje ustavi – če se vam zgodi to, se iskreno opravičujem, a zamudili ste le seznam nastopajočih v posnetku):

Po vsej tej zabavi zame in napornem delu za Mac-a, ga očistim vse nesnage, ki ga je doletela zaradi prekomernega navdušenja testnih osebkov ob uporabi kamere in orodij za urejanje posnetkov, s pomočjo priložene krpice, zatem pa si mora garač tudi malce odpočiti in v miru počakati na lastnico, da ga pride iskat:

iMac, lepo sva se imela. Zaradi tebe je dan minil kot v trenutku. Hvala ti za vse in upam, da se bosta najini poti še križali. Če ne prej, ko bo šla Toshiba v pokoj, bo njeno mesto prevzel kateri od tvojih sorodnikov, recimo MacBook Pro-jev ali karkoli že bo pač takrat na trgu iz Đabuke.

– aly –

Okolje združuje blogerje in programerje

ponedeljek, 15. oktobra 2007

Danes je dan, ko se združimo blogerji in diskutiramo o isti temi. Ta seveda ne bi mogla biti bolj aktualna – okolje. Kljub tako aktualni temi in številčnosti blogov (Technorati jih pregleduje preko 100 milijonov, kar je Gartner lani uspešno napovedal, da se bo zgodilo letos) me cifra 15 tisoč združenih blogov v akciji Blog Action Day ne impresionira. Ampak pravijo, da vsak glas šteje, zato bom tudi sam nekaj prispeval na to temo.

Bloggers Unite - Blog Action Day

Da pa ne bom modroval o nečem, kar ne poznam, naj omenim, da letošnji Imagine Cup poteka ravno na temo kako bi tehnologija postala zaveznik planeta. Gre za vsesvetovno tekmovanje, ki ga organizira gigant Microsoft. IT nadobudneži (predvsem študentje in dijaki) razvijajo svoje ideje na podano temo do te mere, da bi lahko zaživele v praksi. Minus vsega skupaj je dejstvo (seveda ugotovljeno, uradno o tem ni dosti zapisanega), da na predstavitvi idej in rešitev največ šteje poslovni model. Torej kako zadevo tržit in ne zgolj uporabit v korist vsega človeštva.

Letos je Slovenija imela predstavnika v svetovnem finalu kategorije razvoja programskih rešitev že drugo leto zapored in obakrat sta bili to ekipi z naše fakultete (Sparco.NET – 2006, T-Team – 2007). Za drugo leto so organizatorji mnenja, da bi z ustrezno tehnologijo lahko bolje interpretirali okoljske spremembe in jih tudi napovedovali kot posledico določenih človeških dejanj (kar se mi zdi precej utopično glede na to, da imajo meteorologi dostikrat težave že z napovedovanjem vremena za naslednji dan), na podlagi česar bi lažje omejevali kritične posledice. Možnosti je veliko, a po mojem mnenju samo s tehnologijo ni mogoče spremeniti ničesar. Zakaj? Tehnologija obstaja, a so nekateri lobiji premočni (npr. zgodba električnega avtomobila v filmu Who Killed The Electric Car?). Strinjam se, da je potreben premik v glavah ljudi. Premik se dogaja, a potreben je v glavah tistih, ki so že premaknjeni – vidijo predvsem ekonomsko oz. sorodno korist.

– aly –

Ponedeljkova lekcija: Rekurzija

ponedeljek, 1. oktobra 2007

Na našem faksu je vse polno brucev. Čas za prvo lekcijo. Ravno za enega kolega sestavljam primer XML sheme v priljubljenem orodju XMLSpy. Želim prikazati strukturo podatkov za opis rubrik, kjer ima lahko vsaka rubrika podrubriko in vsaka podrubrika zopet podrubriko. Uporabim najprimernejšo izrazno obliko za ta problem, t.j. rekurzijo. Saj veste to je tista tetka, ki se nanaša sama nase in je v slovarju razložena takole:

rekurzija – glej rekurzija.

Kdaj bomo iz takšnega slovarja izvedeli, kaj je rekurzija, je odvisno od naše prebrisanosti. Recimo, predstavljajmo si tipično blondinko (takšna, ki nastopa v šalah) z listkom v roki, ki ima na obeh straneh napisano OBRNI. Torej, za zaključek rekurzije potrebujemo izstopni pogoj, pogoj, ki pove, kdaj ne bomo več obračali listka.

Kljub temu, da je nekje pod prahom v moji glavi ta podatek zakopan, zaključim shemo in rutinsko velim orodju, da mi sestavi primer XML dokumenta skladnega s to shemo. Na tej točki sprejemam stave. Kaj se je zgodilo? Na tej točki neham sprejemati stave. Rezultat (klik na posnetek za povečavo):

rekurzijaxmlspy.jpg

Na moje presenečenje se je orodje izkazalo, saj je vztrajalo v generiranju elementov v globino le do stotega nivoja. Pohvalno. Tisti, ki ste dobili stavo, si lahko povrnete vložek, tisti, ki pa ste izgubili, ga pa lahko podarite v dobrodelne namene. No, to pa me je spomnilo na en podoben pripetljaj, ko sem reševal podatke z diska našega trenerja – naletel sem na zanimivo strukturo albumov Dražena Zečića (klik na posnetek za povečavo):

rekurzijaxmlspym.jpg

Kakorkoli je že tale drevesna struktura nastala, lekcija ostaja nespremenjena: Otroci, ne se igrati z rekurzijo!

– aly –

Optička varka

ponedeljek, 17. septembra 2007

Gotovo te je že impresionirala kakšna optična iluzija. Če ti je tale spodnja nova, preberi navodila v naslednji povedi, sicer pa beri dalje spodaj. Preštej, koliko oseb je na sliki, nato pa še enkrat po menjavi koščkov slike!

Na Vesti je Robert L. Tuva v novi kategoriji znanost predstavil vsebino odmevnejših člankov na letošnji konferenci o računalniški grafiki SIGGRAPH. Poanta zgornje iluzije je bolj malo zasluga računalnika, je pa zato spodnja skoraj v celoti:


Prej …


… in potem.

Vse kar moramo storiti, je označiti objekt, katerega želimo odstraniti. Računalnik nato s posebnim algoritmom določi, katere dele slike bo odstranil (neželeni objekti) in katere dele ustrezno povečal, da bo nadomestil prazen prostor. Gre torej za nekakšen vsebinsko osveščen algoritem za obdelavo slik. V detajle njegovega delovanja, kaj vse zmore in možnosti njegove uporabe, se ne bi spuščal. Slika namreč pove več kot tisoč besed, video pa … milijon? Ogled kratkega predstavitvenega filma skoraj nujen (18MB, 5 minut).

“Ne, draga, samo mi štirje smo bili na dopustu, poglej to fotko!” Izraz optična varka je dobil povsem nov pomen.

– aly –

Microsoft Messenger : Skype (1:0)

torek, 21. avgusta 2007

Pred dnevi je za dva dni šlo k vragu omrežje Skype. Uradna razlaga je skoraj znanstvenofantastična.

Microsoft je, tako kot na vsak drugi torek v mesecu (na t.i. Patch Tuesday), izdal serijo pomembnih popravkov za svoje operacijske sisteme Windows. Ti pomembni popravki ob zaključku namestitve zahtevajo ponovni zagon in ker so po mnenju Microsofta njihovi programi pametnejši od (neveščih) uporabnikov, se Okna sama ponovno zaženejo. Da pri tem sesujejo vse, česar uporabniku ni uspelo shraniti, raje ne govorimo (jeza Kita Velikega zaradi omenjene prigode in video demonstracija samodejnega ponovnega zagona brez možnosti preklica na Visti, via Zakladi interneta in sverde1). In sedaj je na vrsti Skype, ki se ob ponovnem zagonu zažene in, seveda, poveže nazaj v svoje omrežje. Problem nastane, če se to zgodi več milijonom uporabnikov. Skype na to preprosto ni bil pripravljen in njihovi strežniki za prijavo so klecnili. Tako hudo, da so k sebi prišli šele po 48 urah. Skype: 0.

Kje pa je v tej zgodbi Microsoftov Windows Live Messenger? Danes, slab teden po zgoraj opisanem incidentu sem na svojem, med drugim tudi MSN odjemalcu, Trillian-u opazil podobne simptome, vendar znotraj Microsoftove mreže:

msnlivesskypesucks1.png

V slabi minuti se je z omrežja odjavila slaba tretjina mojih takrat aktivnih kontaktov, čez slabe tri minute, pa so zopet v isti minuti prispeli nazaj:

msnlivesskypesucks2.png

No ja, imamo sicer eno padlo borko sanjo. Zdi se mi, da je utrpela težje poškodbe zaradi izklopljenega samodejnega vpisa v komunikacijsko omrežje. Zakaj so ti popravki Slovenijo dosegli s takšno zamudo? V ZDA še gotovo ne vedo, da smo v EU. Kakorkoli, zgoraj so dokazi, da je Messenger preživel masovni ponovni zagon. Messenger: 1.

Razpravi, če je šlo za prednost domačega terena (Skype navsezadnje v večini teče znotraj Windows), se ne pridružujem. Derbi je končan, čakamo povratno tekmo.

– aly –