Archive for the ‘Zgod(b)a’ Category

Lepo je biti inženir!

sreda, 10. oktobra 2007

Prvi delovni dan z novim nazivom je prinesel tudi nove ugodnosti. Najbolj opazna je seveda mična in marljiva tajnica, ki sedi nasproti mene in me preko listkov na monitorju (da jih slučajno ne bi zgrešil) natančno obvešča o dogodkih, ko sem službeno odsoten:

Katja - tajnica

Seveda nobena ugodnost ni čisto zastonj. Tajnica je ob prvem opravljenem delu zahtevala zase 20% mojega zaslužka (levi listek spodaj: 20% tvojega zaslužka je mojega, ker ti igram tajnico!), ob drugem pa si je že premislila in dvignila ceno na 30% (desni listek spodaj: Sprememba: 30% je mojih!). Jaz pa pravim, da je vredna tudi 40%.

– aly –

Četrtkova lekcija: Prakticiraj kar pridigaš!

Četrtek, 4. oktobra 2007

Pred dvema dnevoma sem predstavil ritual, ki ga izvaja kolega Krajnc nad mojim prenosnikom. V komentarjih omenjenega zapisa ste obiskovalci ugotavljali, da bi mi lahko ponagajal še na kakšen drugačen način, kar pa sem brez oklevanja zavrnil:

Jst vedn stisnem Win+L, ko zapustim svojo tošibico, tako da brez gesla nima kdo da prčka po njej. No, skoraj.

No, skoraj se je zgodil. Z uporabo nekakšne ukane moje zavesti je heker dosegel, da sem danes pred odhodom na kosilo pozabil zakleniti računalnik. Rezultat v obliki prej spedenanega, a zdaj iznakaženega namizja vidite spodaj (klik na posnetek za povečavo):

Aleš ti si as!

Da pa bi bila zadeva še bolj predrzna, pride kasneje k meni in me zmerja z egocentrikom! Takega človeka moraš preprosto imeti rad.

Dodatek tik pred pritiskom na Objavi: Enako nespametno je ravnokar ravnala kolegica Katja, kar je hitro izkoristil kolega Pavlič. Očitno gre za nalezljivo bolezen, tako da se lahko lekcija Practice what you preach nadgradi z and spread the word.

– aly –

Torkov ritual: Kako onesposobiti glodavca

torek, 2. oktobra 2007

Kot moj zvesti bralec/ka si že opazil/a navedbo na podstrani O blogu in avtorju, da delam na FERI-ju. Kolektiv moram iz srca pohvaliti, delo v njem mi je v pravi užitek. V to sem se še posebej prepričal danes, ko je naš laboratorij kar pokal od razpoloženja, ne glede na to, kakšnega in koliko obiska smo imeli. Konec delovnega dne sem skočil tja, kamor gre še cesar peš, ob vrnitvi pa mi je poslušnost, kot že večkrat do sedaj, odpovedal moj glodavec na prenosniku. Krivec za to je običajno, upravičeno sumim, kolega Krajnc. Vsakič posebej se nasmejim njegovi vztrajnosti (oz. ritualu), da mi bodisi izklopi miško s stikalom na njej:

krajnc1.jpg

bodisi odklopi polnilno/oddajno/sprejemno postajo iz USB vtiča:

krajnc2.jpg

No, to ne bi bilo nič nenavadnega, četudi tokrat stori oboje, kot to dokazujeta zgornji fotografiji. Danes je bilo tako lepo vreme, da sem zjutraj spakiral tudi svoja sončna očala, ki me čakajo na mizi. Stoj, zakaj ni škatla z očali lepo zaprta?

krajnc3.jpg

Škatla je namreč elegantno poškodovana (pred časom sem jo pozabil na armaturni plošči v avtu in sonce je dodobra nagubalo notranji ovoj) in če vanjo ne položiš očal pravilno, se ne zapre dobro. Ampak jaz vanjo vedno položim očala pravilno! Odprem škatlo in vidim, kaj je Krajncu tokrat padlo na pamet. Prizor mi tako razširi ustnice, da začutim močno potrebo objave prigode na tem mestu. Znajti se moram, zato prosim sodelavko Katjo za njen telefon z 2.0 megapiksli kamero in posnamem to celotno štorijo. Aja, kaj sem videl v škatli? Razlog, da sem si moral sposoditi telefon s kamero:

krajnc4.jpg

Krajnc, ti maš domišljija!

– aly –

Primeren odziv?

Četrtek, 27. septembra 2007

Miren večer v hotelu zmoti prediren zvok alarma. Požarnega alarma ne slišim prvič, tako da stopim na hodnik pogledat kje gorí. Sredi krožne ture po 2. nadstropju naletim na ne preveč močan smrad, a zato toliko bolj gost dim. Rdeča utripajoča luč nad vrati minikuhinje kliče po pozornosti. Na štedilniku voda, ki bi se morala greti, a je revica že v fazi močnega izparevanja. Džezva sočustvuje z njo, a ne more ustvarjati dima, zato raje smrdi. Odmaknem džezvo s prevročega mesta, izklopim grelno telo ter odprem okno v kuhinji in na hodniku, da ustvarim t.i. durhcug. Preiskava prizorišča razkrije indice, da je nekdo skušal skuhati kavo, a ga je učinkovitost električne energije porazila. Dokaz št. 1: džezva z malo vroče vode na štedilniku. Dokaz št. 2: vrečka kave Barcaffe z okrog 20g kave ob džezvi. Dokaz št. 3: žlica ob vrečki s kavo.

Situacija se hitro razpiha, a alarm se dere dalje. Tu in tam pogleda iz sobe kakšna glava in vpraša, za kaj se gre in na hitro razložim situacijo. Očitno ne namerava nihče od hotelskega osebja priti na prizorišče, zato nezaščitenega zapustim in se na poti do recepcije ustavim v sobi ter oblečem majico, da ne zanemarim enega osnovnih dosežkov naše civilizacije. Receptorka je polno zaposlena s telefoniranjem, a vseeno uspe slišati, kaj se je zgodilo zgoraj. Prizna, da ji na monitorju kaže alarm v drugem nadstropju, ampak ga ne zna ugasniti, zato sprašuje tiste, ki to obvladajo. Da, ugasniti požarni alarm je prva stvar, kateri je potrebno v takih primerih posvetiti vso pozornost. Peklenski stroj, ki moti počitek gostov!

Da pa bi v tej zgodbi bili priča še eni ustrezni reakciji, je poskrbel zločinec, ki se je vrnil na prizorišče. Tako vsaj ugotovim, ko se vrnem v kuhinjo. Pospravil je namreč žlico in odnesel vrečko s kavo. Na zažgano džezvo pa je kar pozabil, saj sama, zažgana in še kar napolnjena z vodo stoji tam v pomivalnem koritu.

– aly –

Blessed and beaten by love

Četrtek, 30. avgusta 2007

Ulica, dež ponehal ne dolgo tega.
Tema, svetloba le iz izložb.
Jaz, s tistim le-kako-je-lahko-še-bolje občutkom.
Desnica, zavrti dežnik v slogu mažoretke.
Obrisa, se premikata proti meni.
Glas, namenjen obrisu poleg njega.
Oči, se ujamejo z mojimi.
Glas, sredi stavka utihne.
Oči, ostanejo zalepljene.
Midva, odkorakava eden mimo drugega.
Noge, ducat korakov.
Vrat, zasuk v desno.
Oči, še vedno zalepljene.
Vogal, Neostik ne zdrži.
Noge, kot da bi ne bilo nič.
Um: Yello – Do It!, zadnji kitici! (mp3 dolg manj kot minuto, 800KB)

– aly –

Gamsi celjski nadaljujejo vladavino Celjskih grofov

torek, 31. julija 2007

V soboto, 28.7., ob pol sedmih zjutraj je bila skupina osemnajstih planincev že v polni gorolazniški opremi in v visokem štartu pred Domom v Kamniški Bistrici (600m):

(za povečavo klikaj na fotografije)

p7280001.jpg

Po nekaj kilometrih hoje, gutanju prašine makadamske ceste in premaganih 300 metrih višinske razlike smo dosegli žičnico. Na žalost je bila žičnica tovorna (Prevoz oseb strogo prepovedan!), zato smo se morali pognati navkreber skozi gozdič:

p7280010.jpg

Vseskozi je naša pot sledila rumenemu traku, za katerega smo kmalu ugotovili, da označuje traso 10. gorskega teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi naslednji dan. Klanec in moč sonca sta pridobivala na strmini in moči, krošnje dreves pa zgubljale na gostoti, zato se je naš tempo upočasnil, povečala pa se je tako izguba kot konzumacija vode. Oktansko število tega osnovnega goriva so občasno v višave ponesle domače borovničke, vendar je problem poenotenja hitrosti vseh parov nog rešilo le uravnoteženje vsebine nahrbtnikov. Kmalu je zmanjkalo rastlin večjih od nas in odprl se nam je pogled na mogočno skalovje nad nami:

p7280015.jpg

Žičnica je bila še vedno le pobožna želja, zato smo zagrizli v cikcakasto pot po grapi, začinjeno z manjšim meliščem:

p7280019.jpg

Vrh grape nas je čakal primarni cilj, a do tja je bil še kakšen kilometer premikanja tehnike korak-naprej-pol-koraka-zdrs-nazaj. Sredi grape nas je tabla opozorila, da je do našega sekundarnega cilja še štiri kilometre:

p7280021.jpg

Nihče pa nam ni povedal, da je do tja še več kot kilometer višinske razlike, kar pomeni, da bo treba premagati v povprečju 25% klanec. Če je komu od nas še bolj prizadelo od melišča načeto motivacijo, smo gotovo pozabili na svoje tegobe takoj, ko smo opazili te tri optimiste:

p7280026.jpg

Po tem prizoru nam ni bilo več težko konkretneje stopiti na kamen, tako da smo kmalu ugledali Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu (1793m). Kočo, poimenovano po mojem štipenditorju, Žigi Zoisu, sem dosegel med prvimi iz naše skupine, zato sem imel dovolj časa, da sem se razgledal naokoli. Kmalu sem našel psa čuvaja, ki je budno pazil najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp na severo-zahodu:

p7280034.jpg

Medtem ko je bil sam osredotočen na najpomembnejše, so njegovi vohuni z vratolomnimi manevri v vzgonskem vetru budno spremljali dogajanje na ostalih vrhovih:

p7280043.jpg

To me je v trenutku spomnilo na obljubo kolega Aviatorja, da me ob priložnosti zapelje z jadralnim letalom. Moram ga malce povprašati, če ponudba še velja. Medtem so na vrh prikapljali še preostali člani in sledila je malica iz nahrbtnika. Takoj ko so želodčki javili, da so za silo polni, smo si privoščili nekaj zležavanja na klopcah v močnem soncu in še močnejšem vetru, zaradi katerega nam sploh ni bilo vroče, ampak le prijetno toplo. Po slabi urici je padla odločitev o nadaljevanju izleta – vreme je bilo ugodno in najmanj utrujeni smo se odločili, da bomo za kosilo imeli Skuto (2532 m). Nekaj pred poldnevom smo že lahko zviška gledali na tiste, ki se niso mogli ločiti od toplih klopc:

p7280044.jpg

Če je nujno potrebna regeneracija bila le pretveza, da se bodo raje malce posončili, ne vem. Gotovo pa je, da nas je naslednji dan čakal še vzpon na piramidni Grintovec (2558m), kar tudi ni kar tako:

p7280050.jpg

Pot na Skuto se je zares pričela šele pri prehodu skozi simpatična Mala vrata, kakor je enoumno izražala tudi markacija:

p7280061.jpg

Takoj za Vrati se nam je prikazal najbolj prepoznaven savinjski mlečni izdelek v vsej svoji veličini:

p7280065.jpg

Ampak nobena veličina ni veliko vredna, če se zanjo ni potrebno dovolj potruditi. Za porast adrenalina je poskrbela ozka in razgibana potka po strmem pobočju, poraščenem z iglastim grmičevjem:

p7280069.jpg

Grmičkov je kmalu zmanjkalo, a strmina je še kar naprej vztrajala, le da je bila poraščena s travo:

p7280074.jpg

Med travo in skalami ni manjkalo gorskega cvetja:

botanika.jpg
Zgoraj navadna marjetica, spodaj zoisova zvončnica (baje redko vidiš več kot deset cvetov na kupu, torej smo imeli srečo) in pa desno črni teloh (prepoznano po tem seznamu).

Pestrost ni ponehala, saj je pred vmesnim ciljem, Bivakom pod Grintovcem (2100m), bilo potrebno prečkati še melišče:

p7280084.jpg
Del Grintovca je viden na levi strani kot mogočna stena, bivak pa takoj na desno od najnižje točke na obzorju desno zgoraj.

V tem trenutku sta se moja starša odločila, da tisti dan ne bosta stopila na vrh Skute, ampak bo dovolj ogled bivaka. Odločitev se je ob stopnjevanju strmine le še potrdila:

p7280089.jpg

Nekaj minut kasneje je trinajsterica veselo pozirala pri močno obsijanem bivaku:

p7280092.jpg

Veselje je kmalu izgubilo na intenziteti, ko smo ugotovili, da imamo v povprečju na osebo le še dobrega pol litra vode, pred nami pa še več kot polovica vzpona in pa cel spust! Odločitev, da se dvojica vrne, se je še drugič izkazala za pravilno, porabo preostanka vode pa smo natančno preračunali – bolje vseskozi po malem zalivati kot pa po nalivu trpeti sušo. Poslovili smo se in se z grenkim priokusom zapodili v strmino. Kmalu smo ugotovili, da smo brez potrebe zganjali paniko okoli vode, saj je je bilo v kotanjah še dovolj. Le agregatno stanje je bilo malce neprimerno za direktno uživanje:

p7280098.jpg

Nadaljevali smo z večjim optimizmom, čeprav je pobočje zaposlilo tudi naše roke:

p7280103.jpg

Zagrizli smo s tako vnemo, da nas ni ustavilo nič več. Tudi globoka razpoka v ozkem grebenu ne. Prvi se je vanjo spustil vodič in po opičje nadaljeval na drugi strani:

p7280114.jpg

Kmalu sem se v zevajočo špranjo spustil tudi sam in spremljal Draga takoj za mano iz perspektive mravlje:

p7280115.jpg

Takoj za tem sem se moral umakniti, kajti špranja ni dovoljevala družabnosti v njenih nedrih. V gosjem redu spuščajoč se preostanek skupine sem spremljal z vznožja druge strani:

p7280117.jpg

Začel sem plezati po ostrih skalah in kratkih klinih:

p7280118.jpg

Po nekaj korakih sem desno nogo položil na skalo prekrito s tanko plastjo kamenčkov. V trenutku prve obremenitve s težo je polovica kamenčkov izginila, pod njim pa zajeten (večkilogramski!) kos skale ploščate oblike. Precej debela plošča se je postavila pokonci in zdrknila navpično navzdol po žlebu brez dotika. Moj “Pazi, skala!” je prekril Miranov “SKALAAA!!!”. Le četrt sekunde kasneje sem videl nekaj metrov niže glavo, ki se je po prvem odboju odlomljenega kosa od stene uspela za nekaj centimetrov odmakniti iz ekstremno nevarnega območja. Od spodaj je na srečo prišlo zagotovilo, da je ni nihče skupil. Kasneje smo sestavili zgodbo, da je bil v kritični situaciji Roman, ki se je ob kriku nagnil proti steni, dokončno pa ga je pod zaščitni rob brez gledanja navzgor potisnil Franci. Pri tem je Roman skupil nekaj prask, a hujšega na našo srečo ni bilo. Kaj bi se lahko zgodilo ob nepravilni reakciji, lahko le ugibamo. Temne misli smo hitro pregnali, ob tem pa nam je bil v izdatno pomoč pogled čez rob na Jezersko:

p7280119.jpg

Za naslednjim robom pa smo na grebenu, katerega smo grizli, opazili nekaj planincev, ki so očitno dosegli nek vrh:

p7280123.jpg

In ta vrh gotovo ni bila Skuta, ampak nič drugega kot Dolgi hrbet (2473m). Zgrešili smo! Opciji v takšnem primeru sta vedno dve. Ali greš dalje, ali pa se vrneš. Nismo se odločili za nadaljevanje v tej smeri, ker prvič, bi to bila sprememba načrta in drugič, pot slovi kot ena najzahtevnejših v Kamniško-Savinjskih Alpah in bi nas z našo opremo gotovo spravila na hrbet – kot Kafkinega junaka. Vrnitev je zopet zahtevala plezanje po jekleni vrvi in klinih iz prej omenjene špranje:

p7280127.jpg

Nekaj minut kasneje pa smo že videli dva planinca, ki sta hodila pravokotno na našo pot – očitno s Skute! V naši vnemi grizenja stene smo spregledali razpotje, ki je od nas zahtevalo, da prenehamo z rinjenjem naravnost in zavijemo desno. Očitno se nihče od nas ni obračal nazaj, da bi videl markacije, ki vodijo na Skuto. No, ob vračanju smo jih razločno videli vsi. Vseh šest! To je bil kritični trenutek in nova dvojica se je odločila za vrnitev, a le do bivaka. Le najbolj trmasta deveterica se nas je pognala na Skuto, kjer smo se proti prejšnjemu plezanju dejansko sprehajali po parku:

p7280129.jpg

Še posebej, ker si je tamal, preden smo se ločili, oprtal moj nahrbtnik in mi olajšal vzpon. Pol ure kasneje smo že bili vpisani v Skutino knjigo, vodiču Kalimeru pa so zaradi kiksa hitro zrasli rogljički:

p7280141.jpg

Spili smo še zadnje kapljice vode in se malce razgledali naokoli. Vreme je bilo za kaj takega skoraj kot naročeno – sicer nikjer nobenega oblaka ali meglice, a je bilo ozračje dokaj umazano. V daljavi so se zato videli le obrisi planšarske Velike planine:

p7280145.jpg

Na hitro sem pred spustom naredil še 360-stopinjski panoramski posnetek:

(za povečavo klikni na fotografijo)

panothumb.jpg

Od desne proti levi so vidne zanimivosti:

  • nad Lučko (svetlolaska, ki pošilja MMS) je v daljavi Velika planina
  • nad Kalimerom (z belo kapo med Romanom in Miranom, obema s trakovi na glavi) preostali štirje prvaki Kamniško-Savinjskih Alp (tretja najvišja je Skuta, 2532m) od desne proti levi
    • Grintovec (2558m)
    • Kokrska Kočna (2520m)
    • Jezerska Kočna (2540m), ki se drži Kokrske
    • Dolgi hrbet (2473m) pa je najbližji in najnižji vidni vrh
  • četrt obrata dlje proti desni pa še Jezersko v dolini (kjer so lepo vidni drevoredi)

Osvojitev vrha je bil zame ključni trenutek izleta. Pred tem me je občasno malce zvilo ob pogledu v kakšen prepad, čez kakšen rob ali pa ob hoji po ozki, nestabilni potki preko melišča. V glavi se mi je zvrtel posnetek, kako bi zgledal zdrs čez rob, padec v prepad. Po osvojitvi Skute pa so te misli izginile in prevevali so me čisto drugi, praktično neopisljivi občutki. To so občutki, ki sem jih skusil že pred štirimi leti na Triglavu, a sem nanje pozabil. To so občutki, ki so vredni vseh vloženih naporov. To so občutki, zaradi katerih se sploh odpravimo v gore.

Ob vračanju sem se Lučki moral zahvaliti, da mi je na Skuto spravila vodo tako, da sem ji pri spustu nesel nahrbtnik. Tej potezi je sledil nadvse prijeten pogovor. Pri bivaku sem nameraval razbremeniti tamalega, a je želel upravičiti svoje planinsko ime Šerpa in je vzel Dušanov nahrbtnik, tako da je ta laže držal korak s svojo nadvse zagreto Jožico. Po večerji smo ob bovli iz lubenice (mislim, da je ta dobra ideja zrasla na Daničinem zelniku) obujali doživljaje v krogu cele skupine (Romana je od zunaj oskrbela teta Pehta z nekimi posebnimi gorniškimi mazili, jaz pa na njegovo željo v obliki odškodnine od znotraj z enim Laščanom – drugega pa si je za svoje vodenje preko Dolgega hrbta na Skuto zaslužil Kalimero). Ponočevanja se nismo šli, saj so nas noge vlekle v posteljo, sploh pa nismo zaradi intenzivnega zehanja želeli tvegati kakšnega izpaha čeljusti. Postelje niso nudile nekega razkošja, vendar nam to po desetih urah čiste hoje in plezanja sploh ni bilo pomembno. Pomembno pa bi bilo, da v spalnici ne bi bilo prevroče (velika gostota ljudi v majhnem prostoru, 2. nadstropje – dvigovanje toplega zraka, nevihta nam je zaprla okna) in preglasno (spodaj so imeli nekakšno veselico, ko pa so se odpravljali spat, je bilo slišati, kot da jim je v napoto pohištvo na hodniku in so si ga umikali). Kljub zbijanju šal na račun omenjenih neprijetnosti ob treh ponoči (zmagal je Roman II z vici o sanjah) smo se zjutraj do sedme ure dokaj spočiti prebudili vsi. Nevihta ponoči nam je prekrižala načrte, saj so poti postale nevarnejše, vendar deveterice ni ustavilo niti to niti manjša utrujenost od aktivnosti prejšnjega dne. Naslednja postaja po planu: Grintovec. Precej manj zahtevna pot nas je hitro speljala stran od prenočišča:

p7290001.jpg

Kmalu smo ugotovili, da nismo edini, ki smo pravkar zajtrkovali:

p7290013.jpg

Grintovec je bil zavit v meglo in v razgledu na okolico smo lahko uživali zgolj izjemoma, pa še to le za kakšno minuto:

p7290020.jpg

Vrhu se je za nekaj časa uspelo otresti megle, da je pokazal svojo pravilno obliko:

p7290024.jpg

Drugi vrhovi so bili manj uspešni, a se nad pogledom nismo niti najmanj pritoževali:

p7290026.jpg

Na poti je bilo opaziti več postojank oz. okrepčevalnic za tekače Teka na Grintovec, ki se je imel zgoditi ravno v času, ko smo se vzpenjali:

p7290028.jpg

Vrh smo dosegli pred prvimi tekači, a ne pred meglo, ki se je zopet zgostila. A budno oko in hitri sprožilec sta uspela ujeti vrh Skute, ki je le za nekaj sekund pogledala iz beline:

p7290035.jpg

Res neverjetno, kako hitro se spreminjajo vremenske razmere v gorah. No, nekoliko lažje delo sem imel s centrom Krvavec:

p7290037.jpg

Ko je planšar v cilju pihnil skozi rog in tako najavil prihod prvega tekača, se je naša pozornost usmerila tja:

p7290036.jpg

In res, ni bilo dolgo, ko je zmagovalec dosegel cilj po dobrih šestih kilometrih poti (in pri tem premagal dober poldrugi kilometer višine) v pičli uri in sedemnajst minut:

p7290041.jpg

Kot sedemnajsta pa je na vrh pritekla tudi prva predstavnica nežnejšega spola:

p7290048.jpg

Mi smo za enak podvig potrebovali štirikrat več časa, da smo vmes spali in da je nevihta zmočila teren, pa raje sploh ne omenjam. S kako pestro udeležbo se ponaša prireditev, zgovorno pričajo doseženi rezultati – vrh je doseglo več kot dvesto tekmovalk in tekmovalcev, skoraj nihče od njih pa ni porabil dvakrat več časa kot zmagovalec. Na vrhu smo naredili še zadnjo gasilsko:

p7290046.jpg

in se spustili v dolino ter ob poti spodbujali tiste, ki so se še vedno mučili s strmino. Pred kočo pa nas je pričakal pravi živ-žav:

p7290057.jpg

Nismo se veliko obirali, kajti preostanek skupine se je v dolino spustil že ob času, ko smo se mi šele z vrha Grintovca, in ni jih imelo smisla same predolgo puščati lačne in žejne. Pri žičnici so nas že čakali taksisti, vendar nas je bilo devet, prostora pa le za osem. Lahko bi se stiskali, vendar sem se odločil, da odložim vso opremo in zadnjih nekaj kilometrov odtečem po cesti. Hribolazniški čevlji niso ravno copati, ampak pri spustu nisem imel večjih težav. Sekal sem serpentine in brez večjega napora pritekel v dolino, kjer so me sprejeli z velikim začudenjem, češ da so do tistega trenutka zgolj uspeli stopiti iz avtomobilov! Na pozno kosilo smo se po preobrazbi v običajne državljane skupaj odpravili v Gostilno pri Orlu, kjer smo tudi formalno zaključili izlet. To je bil že peti pohod bolj ali manj stalne skupine, tako da smo se na pobudo vodiča in glede na etnološke značilnosti članov poimenovali v Gamse celjske. Ob tej priložnosti smo prejeli medalje, ki imajo seveda kot vse medalje – dve plati:

gamsi.jpg

Za obnovitev energije je poskrbel neimenovani sponzor v obliki 70% čokolade. Posebne nagrade so prejele najbolj vztrajne ženske, tiste s tradicijo v skupini. Menim, da so si te nagrade izmislili le, da je Kalimero lahko poljubil vsako od njih! Veliko smo se tudi naučili. Kalimero je prejel skalo v približni obliki Skute s kažipotom, kako priti do njenega vrha. Da bo za naslednjič imel zemljevid, kje je potrebno zaviti desno. Ida je spoznala, koliko je zares zmožna, saj je s svojimi plezalnimi sposobnostmi še najbolj presenetila sebe. Luka je na obrazu občutil, kaj pomeni biti rdeč kot kuhan rak. Kljub temu, da ga je Martina mazala s sončno kremo, a očitno je bilo že prepozno. Moj nos, čelo in vrat so tudi pričali o tem, da sem premalo uporabljal kremo za sončenje. Seveda v tem z Luko nisva bila sam, v bistvu me je na celi črti posekala Lučka. Imela je lepe svetle nogavičke, kratke hlače in majčko. Vse ostalo je bilo živo rdeče oz. že kar roza, zato ji je Dani planinsko ime spremenil v Roziko. No, morda sem imel jaz bolj rdeč nos, ampak Lučka se s tem ni strinjala. Predlagal sem dogovor o zmagovalcu na osnovi posnete fotografije, vendar je nastala fotografija bila osvetljena tako, da sva imela nosova enako svetla. Morala sva priznati pat pozicijo in z dogovorom, da se dobimo konec avgusta, se povzpnemo na Celjsko kočo, splaniramo izlet za naslednje leto in si izmenjamo fotografije, smo se poslovili.

Celjski grofje so vladali velikemu delu današnje Slovenije, mi pa kot gamsi vladamo – planinam.

– aly –

Izlèt s Koroške mimo Prežihove domačije v stavbo FERI-ja

sreda, 25. julija 2007

Danes zjutraj je bilo, kot vsako jutro, v okolici FERI-ja mirno. Nepozornemu sprehajalcu se morda ne bi na tem pogledu zdelo nič nenavadnega:

Kreš FERI 1

Vendar lahko oko na peclju opazi, da se konec prehoda nahaja kupček materiala, ki ga sicer ni tam. “Ah, nič nenavadnega,” si reče nedetektivska žilica, “saj je pol ceste zaprte ker jo prenavljajo. Pač nek delavec je odvečen material odložil ravno na konec prehoda.” Vendar, če se temu nenavadnemu kupčku raziskovanja željna duša približa, ugotovi, da material ni odveč, ampak ga je celo premalo! Manjkata recimo dva kromirana stebrička:

Kreš FERI 2

Tukaj pa je nekoč bilo nekaj, kar potrebuje za delovanje elektriko – odstranjeno pa kot z zamahom s katano:

Kreš FERI 3

Če se ista oseba obrne proti novi stavbi FERI, lahko opazi, da manjka nič drugega kot eno okno – demontirano brez sledi:

Kreš FERI 4

Kaj pa je tisto na desni? Ah, glej, nekaj kar potrebuje za delovanje elektriko – semafor, sicer malce preoblikovan, a še vedno prepoznaven kot semafor:

Kreš FERI 5

Poleg okna manjka še prečni nosilec, ki je moral biti odstranjen s silo (toliko o demontaži okna brez sledi), prav tako je morala biti z veliko silo preoblikovana že zgoraj vidna železna mreža na tleh (le zakaj bi kdo na tem mestu delal odtočni kanal, če pa ima mreža tolko luknjic?!):

Kreš FERI 6

Za konec pa se naš raziskovalec obrne proti Koroški cesti, v svoje obzorje zajame še prehod čez Prežihovo ulico in si ne more misliti drugega kot to, da je nekdo precenil koeficient trenja med asfaltom in svojimi gumami pri zavijanju s prve na drugo omenjeno cesto:

Kreš FERI 7

Za dežurstvo pred razbitim oknom enega zaposlenega pri Varnosti je bojda poskrbel osemnajstletnik, ki si je sposodil očetovega terenca nemške tvrdke Mercedes. Seveda v ključnem trenutku avto ni bil edini, ki je bil pod gasom. Da pa se situacija ne bi prehitro ohladila, se je baje mercedes še uspel skopati iz luknje preko treh stopnic (glej drugo fotko), a je pri tem žal izdihnil. Na prizorišče je kot prvi uniformiranec prispel redar MOM, s katerim so voznik in njegova dva sopotnika želeli fizično obračunati. Prihod tistih s pooblastili je rezultiral s prevozom enega razgreteža v lokalni hladilnik1.

Odločitev, da se v novo stavbo FERI-ja vgradi nov vhod in preuredi okolico za lažji dostop, se mi zdi zelo dobra. Stebrički so mi bili tako ali tako napoti, ko sem dnevno poskušal parkirati kolo na za to mišljeno mesto brez da bi stopil z njega. Manjkajoče okno ustvarja idealen prehod za nas, ki bi radi po tretji uri šli iz službe. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker nek prijazen stric sedaj, med poletjem, do treh zaklene vse izhode. Pa še dostop do dvigal je po novem močno olajšan in bolj pri roki, še posebej za invalidske vozičke (glej predzadnjo fotko). Semafor pa tako ali tako ni več potreben, ker je zaradi dela na cesti čisto spremenjen prometni režim.

Moram pa se opravičiti za kvaliteto fotografij. Žal sem imel v žepu le svoj tulifon z 1.2 miljonskim tipalom in praktično brez optike.

1. Informacije v tem odstavku so nepreverjene. Razlagam le, kar so drugi meni.

– aly –